Osebno

Kako sem spoznala, da sem visoko senzitivna oseba?

Veliko ljudi me sprašuje, kako sem spoznala oz. ugotovila, da sem visoko senzitivna oseba. Pravzaprav sem to v sebi vedela vse svoje življenje. Kljub notranjemu zavedanju, da delujem in doživljam drugače kot marsikdo drug, nisem vedela, da to imenujemo visoka senzitivnost. To spoznanje me je našlo pred leti. Spodaj je moj oseben in malo daljši zapis spoznavanja visoke senzitivnosti za vse, ki vas je to zanimalo.

Živo se spominjam tistega zimskega sobotnega dneva.

Bila sem sredi zelo težkega obdobja. Brskala sem po spletu in raziskovala neko čisto tretjo temo – minimalizem. Iskala sem odgovore na vprašanja, ki jih v resnici nisem znala postaviti. Po naključju sem odkrila neki blog in preko tega bloga našla objavo o povezavi med minimalizmom in visoko senzitivnostjo. “Visoka senzitivnost? Pa kaj je to – še ena iznajdba psihologov? Nekaj kar opiše sklop določenih značilnosti in potem dajo temu sklopu značilnosti neko ime z namenom, da se lažje predalčka ljudi?!” Sita sem bila teoretiziranja. Kljub temu je bil članek dovolj zanimiv, da me je pritegnil in začela sem raziskovati to čemur rečemo visoka senzitivnost.

Ni trajalo dolgo, ko me je zadelo. Raziskave so bile jasne, da ne gre zgolj za še en sklop skupaj nametanih značilnosti in kategoriziranje ljudi. To kar me je zadelo še bolj – vse je kazalo na to, da sem visoko senzitivna oseba.

Šlo je za preprosto spoznanje, ki ga nisem prenašala najbolj preprosto. Obsedela sem na mestu in 15 minut zrla v prazno, ker sem procesirala in nisem zmogla doumeti. Vse moje življenje se mi je odvrtelo pred očmi in se v 15 minutah na novo sestavilo. Doživela sem enega najmočnejših AHA momentov in vse je dobilo smisel. Bilo mi je jasno. Moje življenje, moje otroštvo, mladost. Moje doživljanje, moja introvertiranost, interesi, hrepenenja. Za tem je seveda prišel dvom. Bila sem čisto izgubljena, a hkrati globoko v sebi pomirjena. Naslednjih 6 mesecev sem raziskovala samo še visoko senzitivnost, saj sem hotela priti zadevi do dna. Na koncu ni bilo drugega, kot da sem sprejela to lastnost in se tudi dokončno pomirila. Dobesedno mi je spremenilo življenje. Neskončno sem hvaležna za to.

Pa vendar – kaj je bilo tisto, zaradi česar sem vedela, da sem visoko senzitivna?

Iz otroštva imam veliko spominov in opisov drugih o tem, kako sem npr. potrebovala veliko časa, da sem se spustila v aktivnost in kako nisem marala velikih skupin ljudi. Do neznancev sem bila zelo nezaupljiva. Spominjam se, kako sem skenirala ljudi. Dolgo sem opazovala in presojala, komu lahko zaupam. Ljudje so mi rekli, da sem sramežljiva, da si ne upam, da sem občutljiva. Občutek sem imela, kot da je z menoj nekaj narobe.

Spominjam se, kako težko sem prenašala močne zvoke. Npr. vrtanje v steno ali glasno kričanje otrok v vrtcu me je lahko pripravilo tako daleč, da sem zamrznila na mestu, prekrila svoja ušesa ali se umaknila v kot sobe ali celo pod mizo. Močno me je vznemirjalo tudi kričanje v prepirih, kar me vznemirja še danes. To ne pomeni, da jaz ne znam dvigniti glasu. Vprašajte mladostnike na mojih skupinah, če niso tiho. “Halo. Zdaj pa mir!!” 🙂

Visoko senzitivnost so izdajala tudi moja zanimanja in aktivnosti.

Kot otrok sem npr. cele dneve fotografirala, pela in plesala, čečkala, ustvarjala, se igrala igre vlog, poslušala zgodbice ter gledala knjige in jih vsrkavala. Vse to sem počela sama. Rada sem bila sama, uživala sem to samoto. Ostali del mojega časa sem preživela zunaj v naravi, v igri z drugimi otroki, a hitro mi je bilo dovolj. Začutila sem v sebi, da imam dovolj druženja in da bi rada domov med tem, ko so drugi otroci ostajali skupaj.

Kljub mojemu veselju do petja, plesa in tudi do gibanja, so vse te aktivnosti izgubile svoj pomen, ko je bilo treba nastopati ali tekmovati. Kar sem rada počela v zasebnosti domače dnevne sobe ali za zabavo na vajah/treningih, se je spremenilo v neprijeten dražljaj na odru oz. na tekmovanju. Bila sem razdražena in neprijetno vznemirjena zaradi gneče in samega vzdušja “pokaži kaj znaš”. Vse sem opravila slabše in nobenega veselja nisem doživljala. Da bi zaščitila sebe in svoje interese sem npr. opustila pevski zbor in prenehala s treniranjem najrazličnejših športov. Na koncu je bilo namreč vedno treba pokazati pred velikim številom ljudi, kaj si se naučil, oz. tekmovati za čim boljše mesto.

Zame in za mojo nežnost je bil to čisti B. S. – bullshit ali ‘bikov kakec’ kot jaz to rada rečem v hecu. 🙂 Nisem razumela zakaj bi morala hitro plezati po plezalni steni in se boriti za prvo mesto? Na plezalni steni sem bila, ker mi je bilo v veselje, tekmovati pa mi ni bilo v veselje. Po drugi strani so bili tam otroci, ki so bili najbolj veseli, ko so lahko tekmovali. Ne jaz. Kot bi rekla Lea Sirk: “Hvala, ne, ne!” 🙂 Zato sem opustila vsako profesionalno ukvarjanje s športom, ki je imelo za svoj cilj tekmovanja. Še vedno sem plesala in pela, a sem dobro premislila, kakšno plesno šolo ali zbor bom izbrala in kaj se bo od mene pričakovalo oz. koliko sem pripravljena dati.

Kot odraščajoča mladostnica sem iskala pristne stike.

Rada sem se pogovarjala o osebnih in globokih, tudi bolečih temah. Klepetanje me je dolgočasilo. Raje sem bila tiho, kot da bi govorila o nekih površinskih zadevah. Še vedno sem bila zaljubljena v glasbo in vse bolj tudi v film. Igro vlog, čečkanje in poslušanje zgodbic preko kaset je nadomestilo poslušanje pesmi in gledanje dram. Fotografiji se je pridružilo še snemanje in dokumentiranje življenja skozi moje oči. Kot introvertirana VSO sem uživala v času, ki sem ga preživela sama. Zanimale so me resne teme. Zanimala so me pristna doživljanja. Raje sem ostajala doma in poslušala glasbo ali gledala filme ter o njih premišljevala, kot pa hodila ven in se družila z velikimi skupinami ljudmi, kjer se ljudje niso bili pripravljeni pogovarjati.

Opazila sem, da veliko premišljujem in da zelo močno doživljam.

Čutila sem, kar čutijo drugi in občutek sem imela, da je z menoj nekaj narobe. Da sem preveč občutljiva in da to ni okej. Prizadela me je stiska drugih. Moje doživljanje ni bilo intenzivno le v odnosih s poznanimi, bližnjimi osebami. Začela sem opažati, da name pogosto vplivajo neznani ljudje v naključnih okoliščinah. Če sem srečala nekoga na sprehodu ali v trgovini so me pogosto obšla raznorazna čustva in občutki. Nič mi ni bilo jasno. Ob nekom sem se počutila sproščeno, umirjeno, ob kom nemirno in tesnobno, ob kom žalostno. Včasih me je ob kom postalo strah, včasih sem čutila odpor in jezo, včasih pa kaj čisto neznanega in nedefiniranega. Začela sem gledati v tla, ko sem hodila mimo ljudi, nositi slušalke ipd., da bi se izognila neprijetnim dražljajem drugih ljudi. Izogibala sem se očesnemu stiku z ljudmi na ulici in tako bila že večkrat “okregana”, kaj da ne pozdravim, ko se srečamo. Prav tako sem opazila, da v primerjavi z drugimi ljudmi po druženju obvezno potrebujem kar nekaj časa zase v samoti. Večkrat ljudje okoli mene lahko doživijo, da npr. po nekih skupnih počitnicah ali skupnem druženju kar izginem. Ali pa se pojavim na nekem dogodku, druženju, praznovanju in bi po eni uri že šla domov. Nekje sem nekoč prebrala moto VSO in ga hitro vzela za svojega, saj drži kot pribito:

“Prišla. Videla. Zgodaj odšla.”

Avtor neznan

Skozi vse življenje imam zelo rada živali.

Ne gojim skrbi in naklonjenosti le do domačih živali. Z leti mi je čedalje bolj mar za vsako živo bitje. Močno me prizadene, ko vidim trpeti kakršnokoli žival. Rada npr. gledam oddaje o živalih, a ko vidim napad leva na slona ali žirafo, mi je zelo hudo. Vem, da je takšen naravni cikel, toda kljub temu pogosto umaknem pogled iz takšnih prizorov. Čeprav me je na smrt strah velikih pajkov, me je močno prizadelo, ko sem v živo videla, kako je ptičji pajek iz metra višine po nesreči padel na tla in se poškodoval. Prav tako se še danes po dolgih letih spominjam, kako se je srna sredi noči ujela v žičnato ograjo. Njen krik me še danes strese, ko se ga spomnim.

Od nekdaj imam zelo rada tudi naravo.

Gozdove, travnike, potoke, jezera, morje, hribe in gore. Ne toliko zaradi rekreacije ali tega, da preživim kvaliteten čas v naravi, ampak ker se me narava zelo globoko dotika, me hrani in pomirja. Daje mi občutek, da je nekaj veliko večjega od mene in mi omogoča, da se čudim. Rada se čudim.

Knjige, knjige, knjige, …

Uživam v knjigah. Posebej sem imela rada književnost v osnovni in srednji šoli. Če sem morala brati zgodbe na glas, nikakor nisem prevzela odgovornosti za to, da me je glasno branje potegnilo nekam v notranji svet. Bila sem namreč sposobna uprizoriti kar monodramo. Ne, tudi danes ne odgovarjam za to čudo. Nisem si mogla pomagati. Knjig še danes ne znam brati drugače, kot da sem v njih. 🙂 Čeprav smo se radi na glas pritoževali, ker smo morali brati Zločin in kazen, sem bila najbolj srečna, ko je bila v šoli na vrsti književnost.

Zelo hitro v svojem življenju sem se začela spraševati o duhovnem. Skozi odraščanje sem opazila, da veliko bolj razmišljam o duhovnih in tudi življenjskih/eksistencialnih vprašanjih kot večina mojih sovrstnikov. Premlevala sem in skušala razumeti. Zelo me je žejalo po skrivnostnem, mističnem. Dolgo nisem imela sogovornika, marsikdo ni bil pripravljen na moja vprašanja o Bogu in življenju, sploh pa ne tako zgodaj, kot sem jih začela postavljati jaz. Zaradi tega sem molčala, dokler nisem našla priložnosti za dialog.

Rada imam počasno in preprosto življenje.

Ne potrebujem veliko in niti ne zmorem veliko. Življenje me je postopoma pripeljalo do točke, ko sploh ne vidim več smisla v tem, da bi živela po tempu, ki ga ustvarjajo ljudje okoli mene. Kot visoko senzitivna oseba se moram skrbno varovati čustvene izgorelosti. VSO hitreje podležemo stresu in naše telo se bo hitro odzvalo, ko nam postane preveč. Zato imam rada stalnost in nespremenljivost in rada sem prisotna pri vsem kar počnem. Ne znam delati na pol, ker mi visoko senzitivni živčni sistem tega ne omogoča. Ne morem ustaviti svojega globokega procesiranja, intenzivnega doživljanja in zaznavanja vseh mogočih informacij. Lahko se samo odločim, za kaj bom porabila svoj čas, svoje moči in energijo, svoje zdravje, pozornost, ljubezen, skrb, zanimanje, … Hitenje od ene aktivnosti k drugi, opravljanje več stvari hkrati in menjavanje urnika me vznemirja, dela tesnobno, površno, nezadovoljno in predvsem nesenzitivno. Skoraj ni hujšega od nesenzitivne visoko senzitivne osebe. Pod stresom smo lahko najbolj neobčutljivi in neskrbni do drugih in do sebe. Zato je moje življenje danes preprosto in počasno. Rada ga imam takšnega. ❤

Razvila sem neverjetno intuicijo.

Določene stvari sem kar vedela in sploh nisem razumela ali znala pojasniti od kje. Med tem, ko so bili ljudje nad določenimi izidi presenečeni ali šokirani, sem jaz v sebi pomirjena mislila “vedela sem, da se bo to zgodilo”. Zdaj te pa naj kdo preseneti za rojstni dan! 🙂

Zelo dobro se spominjam, kako sem kot otrok prišla h komu na obisk in se v določenih prostorih gostiteljev nisem dobro počutila. To doživljanje je bilo tako močno in jasno, da sem včasih celo pocukala babico ali mamo in hotela oditi. Nisem znala povedati zakaj. Spominjam se prav specifičnih delov prostorov, ko se npr. nisem hotela usesti na določeno sedežno garnituro ali nisem zmogla iti v določen del hiše, ker mi je bilo tam nekaj močno neprijetno. Kasneje, ko sem odrasla, mi je na podlagi pripovedi moje družine postalo jasno. Tako se npr. nisem želela usesti na sedežno garnituro, ker je tam nekdo daljše obdobje zelo močno žaloval za nekom. Nisem želela stopiti v dom neke družine, kjer je bilo prisotno fizično nasilje ali pa me je bilo posebej strah nekega stopnišča, ker je tam nekdo storil samomor – seveda jaz kot 5-letna deklica nisem imela teh informacij. Odzival se je moj visoko senzitivni živčni sistem, česar kot otrok nikakor nisem mogla razumeti. Okej, vem, to so težke stvari. Je potreben določen čas, da se jih sprocesira. Po drugi strani, če pogledamo bolj prijeten vidik tega globokega zaznavanja, so mi posebej pri srcu določeni kraji ali prostori, npr. določena svetišča, kjer doživljam zelo veliko miru, upanja in veselja. Vem, da se to nenavadno zaznavanje lahko sliši čudno, a gre za nekaj, kar je dobro poznano marsikateri visoko senzitivni osebi in zato tudi pišem o tem. Nisi čudna/čuden če si v svojem življenju doživel/a kaj podobnega.

Zdaj pa vprašanje zate: Kako si ti vedel/a, da si VSO? Kaj je bilo tisto, zaradi česar si se prepoznal/a kot VSO?


Se prvič srečuješ z mojim delom?

Sem Maruška, zakonska in družinska svetovalka in ustvarjalka vsebin za visoko senzitivne osebe. Na spletni strani ustvarjam vsebine, ki ozaveščajo o visoki senzitivnosti in ponujajo razumevanje globoko senzitivnim, intuitivnim in ustvarjalnim posameznikom. Nove vsebine in druge dodatne informacije delim vsak drugi teden. Če želiš prejemati obvestila o novih objavah, izpolni spodnji obrazec s svojim email naslovom in se pridruži skupnosti senzitivnih. (Brez skrbi, ne bom smetila tvojega poštnega predala. Pošiljam samo tisto, kar je najpomembnejše.)

4 komentarji

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: