Veliko ljudi me sprašuje, kako sem odkrila, da sem visoko senzitivna oseba. Pravzaprav sem to v sebi vedela vse svoje življenje. Kljub notranjemu zavedanju, da delujem in doživljam drugače kot marsikdo drug, nisem vedela, da to imenujemo “visoka senzitivnost”. To spoznanje me je našlo pred leti.
Živo se spominjam tistega zimskega sobotnega dne
Bila sem sredi zelo težkega obdobja. Brskala sem po spletu in raziskovala neko povsem tretjo temo – minimalizem. Iskala sem odgovore na vprašanja, ki jih v resnici nisem znala postaviti. Po naključju sem odkrila neki blog in preko tega bloga našla objavo o povezavi med minimalizmom in visoko senzitivnostjo. “Visoka senzitivnost? Še ena iznajdba psihologov? Nekaj kar opiše sklop določenih značilnosti in potem dajo temu sklopu značilnosti neko ime z namenom, da se lažje predalčka ljudi?” Sita sem bila teoretiziranja. Kljub temu je bil članek dovolj zanimiv, da me je potegnil v začjo luknjo in začela sem raziskovati to, čemur rečemo visoka senzitivnost.
Ni trajalo dolgo, ko me je zadelo. Raziskave so bile jasne, da ne gre zgolj za še en sklop skupaj nametanih značilnosti in kategoriziranje ljudi. Kar me je zadelo še bolj – vse je kazalo na to, da sem tudi sama visoko senzitivna.
Šlo je za preprosto spoznanje, ki ga nisem prenašala najbolj preprosto. Vse moje življenje se mi je odvrtelo pred očmi in se v 15 minutah na novo sestavilo. Doživela sem enega najmočnejših »aha« momentov in vse je dobilo smisel. Bilo mi je jasno. Moje življenje, moje otroštvo, moja mladost. Moje doživljanje, moja introvertiranost, interesi in hrepenenja.
Za tem je seveda prišel dvom. Bila sem izgubljena, a hkrati globoko v sebi pomirjena. Naslednjih 6 mesecev sem raziskovala samo še senzitivnost, saj sem hotela priti zadevi do dna. Na koncu sem sprejela to lastnost in se tudi dokončno pomirila z njo. Ta trenutek je moje življenje razdelil na “prej” in “potem”.
Pa vendar, kaj je bilo tisto, zaradi česar sem vedela, da sem tudi jaz visoko senzitivna oseba?
Iz otroštva imam veliko spominov in opisov drugih o tem, kako sem npr. potrebovala veliko časa, da sem se spustila v aktivnosti in nisem marala velikih skupin ljudi. Do neznancev sem bila zadržana. Spominjam se, kako sem skenirala ljudi. Dolgo sem opazovala in presojala, komu lahko zaupam. Ljudje so mi rekli, da sem sramežljiva, da si “ne upam”, ali da sem občutljiva. Občutek sem imela, kot da je z menoj nekaj narobe.
Spominjam se, da sem težko prenašala močne zvoke. Npr. vrtanje v steno ali glasno kričanje otrok v vrtcu me je lahko pripravilo tako daleč, da sem zamrznila na mestu, prekrila svoja ušesa ali se umaknila v kot sobe ali celo pod mizo. Močno me je vznemirjalo tudi kričanje v prepirih, kar me vznemirja še danes. To ne pomeni, da jaz ne znam dvigniti glasu. Vprašajte mladostnike na mojih skupinah, če niso tiho. “Halo. Zdaj pa mir!” 🙂
Večjo senzitivnost so izdajala tudi moja zanimanja in aktivnosti
Kot otrok sem npr. cele dneve fotografirala, pela in plesala, čečkala, ustvarjala, se igrala igre vlog, poslušala zgodbice ter gledala knjige in jih vsrkavala. Vse to sem počela sama, stran od drugih. Rada sem bila sama, uživala sem to samoto. Ostali del mojega časa sem preživela zunaj v naravi, v igri z drugimi otroki, a hitro mi je bilo dovolj. Začutila sem v sebi, da imam dovolj druženja in da bi rada domov, medtem ko so drugi otroci ostajali skupaj.
Dosegala sem slabše rezultate, kadar so me ljudje opazovali ali ocenjevali
Kljub mojemu veselju do petja, plesa in tudi do gibanja, so vse te aktivnosti izgubile svoj pomen, ko je bilo treba nastopati ali tekmovati. Kar sem rada počela v zasebnosti domače dnevne sobe ali za zabavo na vajah, se je spremenilo v neprijeten dražljaj na odru oz. na tekmovanju. Bila sem razdražena in neprijetno vznemirjena zaradi gneče in samega vzdušja “pokaži kaj znaš”. Vse sem opravila slabše in nobenega veselja nisem doživljala. Da bi zaščitila sebe in svoje interese sem opustila pevski zbor in prenehala s treniranjem najrazličnejših športov. Na koncu je bilo namreč vedno treba pokazati pred velikim številom ljudi, kaj si se naučil, oz. tekmovati za čim boljše mesto.
Zame in za mojo nežnost je bil to čisti B. S. – bullshit ali ‘bikov kakec’ kot rada rečem v hecu. 🙂 Nisem razumela zakaj bi morala hitro plezati po plezalni steni in se boriti za prvo mesto. Na plezalni steni sem bila, ker mi je bilo v veselje, tekmovati pa mi ni bilo v veselje. Po drugi strani so bili tam otroci, ki so bili najbolj veseli, ko so lahko tekmovali. Ne jaz. Kot bi rekla Lea Sirk: “Hvala, ne, ne!” 🙂 Zato sem opustila vsako profesionalno ukvarjanje s športom, ki je imelo za cilj tekmovanja. Še vedno sem plesala in pela, a sem dobro premislila katero plesno šolo ali zbor bom izbrala in kaj se bo od mene pričakovalo oz. koliko sem pripravljena dati.
Kot odraščajoča mladostnica sem iskala pristne stike
Rada sem se pogovarjala o osebnih in iskrenih, tudi bolečih temah. Klepetanje me je dolgočasilo. Raje sem bila tiho, kot da bi govorila o nekih površinskih zadevah. Še vedno sem bila zaljubljena v glasbo in vse bolj tudi v film. Igro vlog in poslušanje zgodbic preko kaset je nadomestilo poslušanje pesmi in gledanje dram. Fotografiji se je pridružilo še snemanje in dokumentiranje življenja skozi moje oči. Kot introvertirana visoko senzitivna oseba sem uživala v času, ki sem ga preživela sama. Zanimale so me resne teme. Zanimala so me pristna doživljanja. Raje sem ostajala doma in poslušala glasbo ali gledala filme ter o njih premišljevala, kot pa hodila ven in se družila z velikimi skupinami ljudmi, kjer se ljudje niso bili pripravljeni pogovarjati o stvareh, ki so se tudi meni zdele pomembne in smiselne. Moj krog ljudi je bil zato običajno majhen.
Opazila sem, da veliko premišljujem in da zelo močno doživljam
Čutila sem, kar čutijo drugi in občutek sem imela, da je z menoj nekaj narobe. Da sem preveč občutljiva in da to ni okej. Prizadela me je stiska drugih. Moje doživljanje ni bilo intenzivno le v odnosih s poznanimi, bližnjimi osebami. Začela sem opažati, da name pogosto vplivajo neznani ljudje v naključnih okoliščinah. Če sem srečala nekoga na sprehodu ali v trgovini so me pogosto obšla raznorazna čustva in občutki. Ob nekom sem se počutila sproščeno, umirjeno, ob nekom nemirno in tesnobno, ob nekom žalostno. Včasih me je ob kom postalo strah, včasih sem čutila odpor in jezo ali kaj nedefiniranega.
Da bi se izognila neprijetnim dražljajem drugih ljudi, sem v gneči in v mestu pričela nositi slušalke. Izogibala sem se očesnemu stiku z ljudmi na ulici in tako bila že večkrat “okregana”, kako ne pozdravim, ko se srečamo. Prav tako sem opazila, da v primerjavi z drugimi ljudmi po druženju obvezno potrebujem več časa zase. Večkrat lahko ljudje okoli mene doživijo, da npr. po nekih skupnih počitnicah ali skupnem druženju kar izginem. Ali pa se pojavim na nekem dogodku, druženju, praznovanju in bi po eni uri že šla domov. Nekje sem nekoč prebrala moto visoko senzitivnih oseb in ga hitro vzela za svojega, saj drži kot pribit:
“Prišla. Videla. Zgodaj odšla.”
Avtor neznan
Skozi vse življenje imam zelo rada živali
Ne gojim skrbi in naklonjenosti le do domačih živali. Z leti mi je čedalje bolj mar za vsako živo bitje. Močno me prizadene, ko vidim trpeti kakršnokoli žival. Čeprav me je na smrt strah velikih pajkov, me je močno prizadelo, ko sem v živo videla, kako je ptičji pajek iz metra višine po nesreči padel na tla in se poškodoval.
Od nekdaj imam zelo rada tudi naravo
Gozdove, travnike, potoke, jezera, morje, hribe in gore. Ne toliko zaradi rekreacije ali tega, da preživim kvaliteten čas v naravi, ampak ker se me narava zelo globoko dotika, me hrani in pomirja. Daje mi občutek, da je nekaj veliko večjega od mene in mi omogoča, da se čudim. Rada se čudim.
Knjige, knjige, knjige, …
Uživam v knjigah. Posebej sem imela rada književnost v osnovni in srednji šoli. Če sem morala brati zgodbe na glas, nikakor nisem prevzela odgovornosti za to, da me je glasno branje potegnilo nekam v notranji svet. Bila sem namreč sposobna uprizoriti kar monodramo. Knjig še danes ne znam brati drugače, kot da sem v njih. 🙂 Čeprav smo se radi na glas pritoževali, ker smo morali brati Zločin in kazen, sem bila najbolj srečna, ko je bila v šoli na vrsti književnost.
Zelo hitro v svojem življenju sem se začela spraševati tudi o duhovnem. Skozi odraščanje sem opazila, da veliko bolj kot večina mojih vrstnikov razmišljam tudi o življenjskih vprašanjih. Zelo me je žejalo po skrivnostnem, mističnem. Dolgo nisem imela sogovornika, marsikdo ni bil pripravljen na moja vprašanja o Bogu in življenju, sploh pa ne tako zgodaj, kot sem jih začela postavljati jaz. Zaradi tega sem molčala, dokler nisem našla priložnosti za dialog.
Rada imam počasno in preprosto življenje
Ne potrebujem veliko in niti ne zmorem veliko. Življenje me je postopoma pripeljalo do točke, ko sploh ne vidim smisla v tem, da bi živela po tempu, ki ga ustvarjajo sistemi okoli mene. Kot visoko senzitivna oseba se moram skrbno varovati čustvene izgorelosti. Senzitivni namreč hitreje podležemo stresu in naše telo se bo hitro odzvalo, ko nam postane preveč.
Zato sem rada prisotna pri vsem kar počnem. Ne znam delati na pol, ker mi visoko senzitivni živčni sistem tega ne omogoča. Ne morem ustaviti svojega globokega procesiranja. Lahko se samo odločim, za kaj bom porabila svoj čas, svojo moč in energijo, svoje zdravje, pozornost, ljubezen, skrb in zanimanje. Hitenje od ene aktivnosti k drugi, opravljanje več stvari hkrati in hitro menjavanje urnika me vznemirja, dela tesnobno, površno, nezadovoljno in predvsem nesenzitivno. Skoraj ni hujšega od nesenzitivne visoko senzitivne osebe. Pod stresom smo lahko najbolj neobčutljivi in neskrbni do drugih ter do sebe. Zato je moje življenje danes preprosto in počasno. Rada ga imam takšnega. ❤
Razvila sem neverjetno intuicijo
Določene stvari sem kar vedela in sploh nisem razumela ali znala pojasniti od kje. Med tem, ko so bili ljudje nad določenimi izidi presenečeni ali šokirani, sem jaz v sebi pomirjena mislila “vedela sem, da se bo to zgodilo”. Zdaj te pa naj kdo preseneti za rojstni dan! 🙂
Zelo dobro se spominjam, kako sem kot otrok prišla na obisk specifični družini in se v določenih prostorih gostiteljev nisem dobro počutila. To doživljanje je bilo tako močno in jasno, da sem včasih celo pocukala babico ali mamo in hotela oditi. Nisem znala povedati zakaj. Spominjam se prav specifičnih delov prostorov, ko se npr. nisem hotela usesti na določeno sedežno garnituro ali nisem zmogla iti v določen del hiše, ker mi je bilo tam nekaj močno neprijetno. Kasneje, ko sem odrasla, mi je na podlagi pripovedi moje družine postalo jasno: Tako se npr. nisem želela usesti na sedežno garnituro, ker je tam nekdo daljše obdobje zelo močno žaloval za nekom. Nisem želela stopiti v dom neke družine, kjer je bilo prisotno fizično nasilje ali pa me je bilo posebej strah nekega stopnišča, ker je tam nekdo storil samomor – seveda jaz kot 5-letna deklica nisem imela teh informacij. Odzival se je moj visoko senzitivni živčni sistem, česar kot otrok nikakor nisem mogla razumeti.
Darovi globokega zaznavanja
Po drugi strani – ko pogledamo bolj prijeten vidik globokega zaznavanja – so mi posebej pri srcu specifični kraji ali narava, npr. določena svetišča, kjer doživljam veliko miru. Vem, da se to nenavadno zaznavanje lahko sliši čudno, a gre za nekaj, kar je dobro poznano marsikateri visoko senzitivni osebi, zato tudi pišem o tem. Niste čudni, če ste kot visoko senzitivna oseba v svojem življenju doživeli kaj podobnega.
Nisem čudna, ampak čutna.
Komentar ene od bralk bloga.
P. S. Po čem pa ste vi prepoznali svojo senzitivnost?
Se prvič srečujete z mojim delom?
Moje ime je Maruška in sem zakonska in družinska terapevtka stažistka. Svoje delo posvečam psihoterapevtskemu delu in znanstvenemu raziskovanju večje senzitivnosti. Če želite ostati v stiku in prejemati dodatno podporo za svojo senzitivno plat, izpolnite spodnji obrazec s svojim email naslovom.