Osebno USTVARJALNO

Za kreativne in senzitivne – ko karantena udari na polno

Čas v katerem smo, v nas prebuja marsikaj. Danes ne bi govorila o vsem tistem, o čemer pišejo že vsi – o virusu in več obrazni stiski, ki jo le-ta prinaša. Pisati se je začelo tudi o priložnostih, ki jih trenutno stanje odpira. No, o tem bi pisala.

Ena od teh je kreativnost ali ustvarjalnost, če uporabim pravilen slovenski izraz.

Že tretji dan karantene je te vrste divji konj čisto neobrzdano ponorel v mojih prostorih. Pridivjal je zvečer ob 23.05 in začel izzivalno rezgetati. Sem mu rekla, da zdaj ne morem, ker grem spat. Divje me je pogledal. V norih in iskrivih očeh je oddajal nekaj poznanega. Spreletelo me je. Ali je to … Hitro sem odgnala misel.

Spomnila sem ga, kako je že tri leta prva in najpomembnejša stvar moje duševno zdravje. Spomnila sem ga, kako sem pred letom in pol podobno kot Elizabeth Gilbert podpisala pogodbo z ustvarjalnostjo.

“Obljubim, da bom naredila vse, kar bo v moji moči, da bom podpirala svojo ustvarjalnost in da se ne bom šla tega izsiljevanja, kjer zahtevam, da mora moja ustvarjalnost podpirati mene.”

Tako rekoč to pomeni, da bom lepo zaključila svoje šolanje, si ustvarila primerno službo in s tem poskrbela, da bom lahko svobodno ustvarjala vsak dan, ne da bi me za to moralo biti na smrt strah propada in lakote. Recimo, da mi za enkrat uspeva, ne morem pa zagotoviti, da se ne bom pognala čez klif, ko pridobim še enega zadnjih poklicnih nazivov. Žal sem izbrala poklic, ki obljublja samo malenkost več gotovosti kot biti umetnik. Sama sebi se ne morem načuditi … Čisto sem divja. Težko prenašam negotovost in tesnobo, a z leti sem se naučila, da je prav fino leteti blizu ognja. Ah …

Kakorkoli, obljubila sem, da ne bom nikoli več zajadrala z ustvarjalne poti, kot sem to storila pred leti. To pomeni, da moram ostati zdrava in vsaj približno srečna, da bom sploh zmožna ustvarjanja. Zato sem tistega večera ob 23.05 tudi rekla temu privlačnemu divjemu konju, da moram spat in da se jaz ne pogajam, kot on to že zagotovo ve. To pomeni, da živim svoje življenje po okvirjih, ki pazijo name, da ne zapadem v kakšno mukotrpno stanje depresije ali tesnobe in potem ‘crkavam’. Pridno se držim teh okvirjev, včasih imam občutek, da so malo ozki in jih zato počasi in modro širim. Vsake toliko tudi popolnoma skočim izven okvirjev in naredim kaj “podivjanega” – kot je v grobem in karikiranem smislu to, da pojem dva kosa čokoladne torte v enem dnevu. Ja vem, nepoboljšljiva sem. Ni je večje divjakinje od mene. 😀

Saj bi bilo vse super in fino, a kaj, ko se je ta črni konj postavil na zadnje noge in začel udarjati s sprednjimi kopiti. Zdaj sem bila več kot 101% prepričana v misel, ki me je malo pred tem spreletela.

Res je! Pred sabo sem imela čistokrvnega mustanga.

Divje črne barve. Svetil se je, da sem kar osupnila. Moč in silovitost, ki se ne pustita ugnati. Globoke temne oči so gledale skozi moje, videl mi je direktno v moje bistvo – ves moj strah, mojo izgubljenost, mojo ranljivost in moje neustavljivo hrepenenje. Čutila sem, kot da me kliče. Pritajen in silovit klic obenem. V meni se je zbudilo nekaj divjega in živega. Vame je z vso silo butnilo življenje. Redek konj. Strašno redek konj. Vrsta, ki je že skoraj izumrla. Vseeno se ga še lahko sreča – ob redkih razmerah, na redkih teritorijih. Mnogi imajo izkušnje z njim. Iz nekega razloga mi je dano, da jih imam tudi jaz. A vendar je vsak  malo drugačen – nikoli se ne vrača isti. Naučila sem se, da kadar pride in si dovolim dejanskega srečanja z njim, spremeni moje življenje. Tako pomemben je ta mustang, ja.

Najpomembnejše vprašanje, ki se ljudem navadno porodi, ko srečajo takšno bitje: Kako ga ukrotiti?

Na boleč način sem se naučila … Zato povem naprej. Izbite si iz glavo to misel pri priči. Mustanga (ne)ukrotiš tako, da ga spustiš v svobodo in mu dovoliš, da je to kar je – divji in veličasten. Če ti tega ne uspe narediti, ga nisi zares začutil. Pogosto zato, ker te je zaslepil strah. Prejel si darilo, ki ga nisi znal razviti …

S strahospoštovanjem sem se umaknila malo nazaj in pustila, da obvlada sceno. Nekaj trenutkov za tem sem ga skušala privezati (zapisati ključno idejo na list papirja). Niti to ni pomagalo, zato sem se skušala narediti ‘skulirano’ in ga umiriti na način, kot lahko to vidimo v kakem filmu (zapisala sem še nekaj dodatnih alinej, da okvirim idejo, h kateri bi se lahko vrnila naslednje jutro). Hitro sem spoznala, da nisem nobena šepetalka konjev, ne glede na to, kako lahko začutim živali. Sem rekla: “Dobro, dobro, bom tukaj s teboj. Lepo se umiri. Mogoče bi samo malo zaspala …”

Popolnoma nesmiselna ideja. Zaspati s privezanim mustangom – pa kaj še! Še dobri dve uri sem ga skušala umiriti, potem je vse potihnilo. Ura je bila nekje pol dve zjutraj. Nemirna, a strašansko utrujena sem le zaspala.

Zjutraj sem se prebudila rahlo zmedena. Hitro sem planila pokonci in panično začela iskati svojega konja. Kako lahkomiselno – kdo je kadarkoli rekel, da je ta konj moj? Danes se čudim, kako prevzetna sem bila tisto jutro.

V danem trenutku zame zagotovo ni držalo, kar sicer drži. Raziskave namreč kažejo, da je človekov ego prve pol ure v dnevu najbolj zaspan in da je takrat najboljša možnost, da prideš do svoje ranljivosti in pristnosti. Zato navadno duhovni ljudje spodbujajo, da takrat molimo, umetniki pa, da ustvarjamo. Preprosto povedano, takrat smo najbolj svoji. Tekom dneva začnemo hitro pripadati drugim zadevam in ljudem.

Bila sem naduta, v sebi prestrašena. Pohitela sem k svojemu zvezku prebirati kaj sem si napisala prejšnji večer. Berem in berem. Nič. Čista praznina, kot da mustanga sploh ni bilo pri meni. Besede so bile brez življenja, brez moči in … kot da jih ni. “Ja, kaj si pa mislila – da bo šlo tako z levo roko?” Rahlo panično sem obsedela na stolu in zrla v prazno. Prva faza – šok. Zatem je sledilo zanikanje vsega dogodka – še enkrat sem pričela brati svoje zapiske upajoč, da sem verjetno še malo prej samo sanjala in hodila v spancu.

Tretja faza – besno sem oporekala sebi in Bogu. Ne, danes ne bom molila in ne pisala, kot vsako jutro to naredim zase in za svojo kreativnost! Ne, ne bom. Nočem! Kot majhen trmast otrok. Jezna na konja in na tistega, ki ga je ponoči poslal k meni sem skušala odrezati stik, kar rada storim v takih momentih. Faza jeze je trajala še nekaj ur. Pred kosilom sem prišla do točke, ko sem se lahko soočila z izgubo, se predala in pričela jokati. “Pa tako lep konj je bil. Tako redko pride. Zakaj sem ga izpustila?! Kaj mi ni bilo jasno? Takšna priložnost je tako redka. Vse dneve vztrajam, da kaj ustvarim in potem mi pade sredi večera nekaj takega iz neba. Zakaj, Bog, zakaj!?”

Ja, resnično tisti “why, God, why”. Kot da je konec sveta. Moja senzitivnost je bila na vrhuncu svojega ne-najbolj-lepega-dela moči. Obšla so me depresivna občutja. To pomeni čisto umanjkanje veselja, ogromno krivde in sramu, občutja nevrednosti, globoke žalosti brez dna in … Oh. Ko te mine do življenja.

Vse to samo zaradi ustvarjalne ideje. Bog mi pomagaj.

Kot je jasno – nikoli, ampak res nikoli mi ni dolgčas! Moje notranje življenje je izjemno. 😀

Seveda sem se spravila v red. Vse skupaj karikiram. Vse je v redu. Ni panike. Ne, ne delam se norca iz ljudi, ki trpijo zaradi depresije ali tesnobnih motenj. Sem zadnja, ki bi to počela, verjemite mi.

Mogoče se komu poraja vprašanje, kaj se je zgodilo z mojim mustangom? No, mustangom, ki mi je bil poslan?

Sama trdno verjamem, da imamo vsi ljudje neverjeten potencial za kreativnost. Kreativen ni samo nekdo, ki piše, slika, kipari, poje, snema filme, fotografira, se ukvarja z oblikovanjem ipd. Samo poglejte okoli sebe v tem momentu. Poglejte vse stvari ki vas obdajajo. Če ste nekje zunaj: Narava je ustvarjena. Vsa drevesa, vode, hribi, travniki, ptice, metulji, črički, celo klopi in pajki, … Če ste nekje notri: Vse, kar vas obdaja je nekdo ustvaril. Telefon, računalnik, knjige, pisala, miza, omare, kozarec, stol, slušalke, … Tudi besede, ki jih ravnokar berete, ig profili, ki jim sledite, spletni programi v katere ste vključeni, youtube kanal, ki mu sledite, obrok, ki ga zaužijete, … Vse je ustvarjeno.

Ljudje ves čas ustvarjamo. To ni naključno. Verjamem, da smo vsi poklicani v prvi vrsti k ustvarjanju in da je to pravzaprav znamenje ljubezni in življenja.

Od kje nam vse ideje, ki jih ustvarimo?

Že dolgo ne verjamem več, da so moje ideje dejansko moje. Verjamem, da so prišle k meni, me izbrale in lahko sem samo počaščena, da lahko z njimi delam in jih razvijam naprej. A niso moje. Kot ni bil moj ta divji mustang. Večkrat lahko lahkomiselno verjamem, kakšna carica sem, kako sem sposobna in neverjetna, ker si vse sama izmislim … Potem pride k meni en divji mustang in me dodobra užene. Postane mi jasno, da mi je intuicija vseskozi govorila naj se približam konju, ga peljem ven in zajezdim v veter. Da je ta črni mustang bil moja neukročena intuicija in ustvarjalnost in da sem se s svojo odločitvijo izneverila sama sebi. Zavem se, kako majhna sem, da pripadam nečemu večjemu. Lahko sem le orodje ali kanal za vse dobro in lepo.

V meni se znova pojavi hrepenenje in v prsih me čudno stisne. Hrepenenje, ki bi prejšnjo noč lahko bilo uslišano. Žal mi je, ker si nisem upala zajezditi tega redkega konja. Nisem upala iti izza okvirjev (ki sicer pazijo name) in spustiti naju oba na plano. V upanju, da bi ga priklicala nazaj, a hkrati v želji, da ga izpustim in znova zaupam v proces, se odpravim v gozd. Vse je tiho, srce mi še vedno po malem bridko joče, a čutim kako se širi. Globlje spoznavam, kako je vse na svojem mestu, da sem del nečesa večjega, da je vsega dovolj in da bolečina prinaša najlepše sadove. Za trenutek se umirim. Oh, kako sem rada na tej ustvarjalni stezi. Vodi me globoko v gozd, tja, kjer se skriva resnica. Tja, kjer se skriva mir v trpljenju. Koliko veselja in upanja se rodi tu! Še do nedavnega sem se bala iti v temen gozd.

Obrnem se nazaj in vidim, da sem že precej globoko in da sem še vedno dobro. Še zdaleč nisem pri koncu, a dobro sem. Srce zajoče tudi za tiste trenutke, ko preprosto nisem zmogla hoditi po tej stezi, ko sem bežala ven iz gozda in paradoksalno čisto zašla. Kako je to mogoče? Srce se ustraši, ko vidi, da sem še nedavno skoraj ponovno zajadrala s te poti. Kako da sem tako ranljiva?

Nenadoma začutim prisotnost in slišim sopihanje. Malo stran od poti ga zagledam in osupnem. Isti Mustang. Začutim veter, ki tiho poboža in ujamem sporočilo, ki mi ga prinaša. Zopet me skrivnostno kliče. Brez besed življenje prihaja k meni. Strastno in skoraj tolažilno. Hrepenenje v meni narašča in se hkrati izpolnjuje. Tokrat vem, kaj mi je storiti. Pomaknem se bližje.

Kljub svoji notranji odločnosti skušam obrzdati strah, ki se mi poraja ob najpomembnejšem vprašanju. Namreč, kako naj ga zajezdim? Hitro me prešine, da se zopet zapletam v lahkomiselnost. Zopet se zapletam v staro. Z zaupanjem ugotovim, da ne gre zame. Resnica je v tem, da bo on nosil in vodil mene …

V galop!


Se prvič srečuješ z mojim delom?

Sem Maruška, zakonska in družinska svetovalka in ustvarjalka vsebin za visoko senzitivne osebe. Na spletni strani ustvarjam vsebine, ki ozaveščajo o visoki senzitivnosti in ponujajo razumevanje globoko senzitivnim, intuitivnim in ustvarjalnim posameznikom. Nove vsebine in druge dodatne informacije delim vsak drugi teden. Če želiš prejemati obvestila o novih objavah, izpolni spodnji obrazec s svojim email naslovom in se pridruži skupnosti senzitivnih. (Brez skrbi, ne bom smetila tvojega poštnega predala. Pošiljam samo tisto, kar je najpomembnejše.)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: