NAJBOLJ BRANO O ČUSTVIH IN INTUICIJI

Ni bolečina tisto, kar je najbolj grozno. Najbolj grozno je trpljenje, ki nastane, ko skušamo pobegniti pred bolečino.

Eden od zlatih in diamantnih zakladov, ki jih senzitivni radi (čimbolj globoko) zakopljemo, je naša sposobnost močnega čutenja in empatije. Ti dve dragoceni stvari se lahko komu naivnemu slišita zelo lepi in svetleči. Za tistega, ki dejansko močno čuti vse in vsakogar, je to vse prej kot lepo in svetlečo imetje.

Mislimo sicer, da bo z zakopavavnjem manj bolelo, a resnica je ravno nasprotna.

Resnična tragika našega obstoja se začne, ko bežimo pred bolečino in kmalu tudi pred čutenji nasploh. Ni bolečina tisto, kar je najbolj grozno. Najbolj grozna in tragična stvar je trpljenje, ki nastane, ko skušamo pobegniti pred bolečino. Bolečina je namreč tista, ki nam daje rast in včasih tudi zdravilo za druge ljudi, ki so v enaki stiski, kot smo sami. Naša čustva so ogenj, ki nas prečisti in nas preobrazi v zlato. Naša čustva so visoke temperature in silni pritiski, ki globoko pod zemljo formirajo diamant. Najpomembnejša in hkrati najtežja stvar je, da zdržimo v tem ognju, ko zagori. Da zdržimo pritisk in visoke temperature.

(Diamant se lahko formira v procesu dolgem tudi do 3 milijarde let. Mislim, da nam še ne gre tako slabo.) 🙂

Nemogoče je dobiti zlato in diamante, če se nismo pripravljeni predati procesu. To je proces, ki zahteva in daje vse ali nič. Če kje, potem v tem procesu navadno najbolj zatajimo sami sebe. Paradoks je v tem, da bolj kot izkusimo bolečino, bolj jo poznamo in bolj ji lahko zaupamo. V resnici smo najmočnejši, ko smo v največji bolečini in najbolj ranljivi. Tam se začne rojevati resničen mir.

Če povem v preprostem terapevtskem jeziku: Bistveno za predelavo čustev oz. za njihovo pomirjanje in preobražanje je v tem, da jih čutimo. Vsa čustva so za to, da jih čutimo. Tako prijetna, kot tista boleča. Ne govorim o tem, da se moramo valjati v teh čustvih ali da moramo biti mazohistični, govorim o tem, da enostavno čutimo tisto, kar pride. Mi velikokrat delamo ravno nasprotno – bežimo, se skrivamo in branimo predvsem pred neprijetnimi čustvi in s tem izgubimo sposobnost pristnega čutenja lepih čustev. To je namreč proces, ki daje in vzame vse ali nič.

Kadar se v polnosti odpremo doživljanju, čutimo zelo veliko in zelo močno. Včasih lahko zelo boli, včasih pa je enostavno prelepo. Naša velika kapaciteta za žalost, jezo, nemoč in druga boleča čustva, je tudi naša velika kapaciteta za sočutje, ljubezen, veselje, čudenje in upanje. Najpomembnejše na poti notranjega ozdravljenja je, da se naučimo nositi vso težo in da smo odprti za čutenje vsega. To pomeni biti resnično živ in prisoten v trenutku.

Hitenje in konzumiranje odlično otopita naša čustva. Omogočita nam, da ne čutimo. Prav srhljivo je, kako v današnjem času podcenjujemo vrednost tega, da se ustavimo in gremo naprej bolj počasi, z manj. Ko upočasnimo naš tempo in prenehamo konzumirati v najrazličnejših oblikah (hrana, alkohol, materializem, informacije, izkušnje ali karkoli že hočete), nastane prostor, da lahko čutimo in mislimo. Senzitivni ne moremo preživeti brez tega, ker je to naša osnova, naše bistvo. Ustvarjeni smo namreč, da močno čutimo in globoko mislimo – naši možgani so dobesedno kreirani na ta način. Zaradi tega je to osnova preživetja za senzitivne in posredno na dolgi rok tudi za celotno družbo. Ah, glej jih, ponovno moji visokoleteči stavki …

Naj pojasnim, kaj mislim s tem zadnjim stavkom.

Spominjam se, ko sem bila še veliko v razredu z otroki in najstniki. Navadno so na utrujenost in nasičenost začeli prvo opozarjati najbolj senzitivni, kmalu zatem so sledili še vsi ostali. Če sem bila dovolj hitra in pozorna, da sem opazila zelo fino spremembo pri bolj senzitivnih, sem veliko bolje poskrbela za celotno skupino in nastalo je zelo malo škode. Kadar nisem bila v stiku s seboj in posledično nisem zmogla slediti sebi, svojemu notranjemu dogajanju in dogajanju zunaj mene, sem hitro izgubila skupino. Preostanek srečanja sem porabila za to, da sem nevtralizirala škodo razglašenih otrok/mladostnikov. Podobno se dogaja danes v družbi.

Senzitivni bomo vedno prvi stokali, da nekaj ni okej, saj zaradi naše narave toliko opazimo in čutimo. Tiho in skoraj nevidno bomo opozarjali, da nismo okej, da ni okej in da se nekaj mora spremeniti. V nasprotnem primeru kolektivno, kot celota, ne bomo več okej. Kmalu za nami namreč sledijo še ostali. Škoda je navadno takrat precej huda. To je ena od najbolj dragocenih stvari, ki jih lahko mi kot senzitivni prinesemo ‘k mizi’.

Senzitivni ne moremo preživeti v plitvih vodah, saj smo ustvarjeni za globino. Zaradi tega tudi toliko trpimo v hitrem tempu in preveč nasičenem okolju. Onemogočata nam, da bi šli globoko z vso svojo nežno močjo.

Vem, da je strašljivo. A ravno v tem je stvar: Narejeni smo za divja morja in oceane. Naša srca so kreirana za to, da se potopimo v globino, odkrivamo skrivnosti in v njih svobodno lebdimo. Ko pridemo na površje po zrak, pridemo spremenjeni, bolj živi in izpolnjeni. Bolj divji. Zgodi pa se, da velikokrat razboleli sedimo v topli plitvini z našimi lopatkam in grabljicami. Prestrašeni gledamo le nekaj metrov predse, a ko si le dovolimo pogledati še malo dlje, se (pre)hitro vrnemo nazaj k svojemu peskovniku, ki smo ga ustvarili okoli sebe. Niti pogleda več ne zdržimo. Včasih pridivja kakšen močnejši val, ki nas zmoči in pusti v šoku. Takrat si potrdimo, da je prav fino sedeti v topli luži. A kaj, ko naše oči vedno znova na skrivaj bežijo v daljavo. Naše srce se kar naprej sprašuje in si hkrati odgovarja, kaj ga čaka tam v globinah. Vemo, poznamo, nekje smo že izkusili, zapisano je v nas, čeprav se ne spominjamo kot običajnega spomina. Kliče tiho in obenem tako silovito, da ostane hrepenenje vedno z nami. Ne moremo mu ubežati. To hrepenenje je hkrati naša največja bolečina in največja moč. Kadar pa ignoriramo šepet srca, se počasi in skoraj nevidno prelevi v bojni krik.

Plitvina nas ne bo nikoli osrečila. Dokler mislimo čofotati samo v toplem plitvem morju, nikoli ne bomo to, za kar smo bili ustvarjeni. Nikoli ne bomo izpolnjeni. To v nas pusti v nebo vpijočo praznino in lačno srce, ki bo hitro začelo izgubljati svojo moč. Odločitev je samo naša in z njo lahko, kot že rečeno, najbolj zatajimo sami sebe.

Jaz danes izberem globino … In sebe.

+ Maruška

Se poistovetiš z napisanim? Na spletni strani redno delim podobne vsebine in informacije o senzitivnosti. Če želiš biti obveščen/a o novih objavah in se pridružiti skupnosti senzitivnih, vnesi svoj email naslov v spodnji obrazec. (Brez skrbi, ne bom smetila tvojega poštnega predala. Pošiljam samo tisto, kar je najpomembnejše.)

2 komentarja

  1. Ko pa je v plitvini voda bolj topla…
    Kako vdihniti dovolj zraka in zbrati pogum, da se potopimo v neznane globine, kjer se skoraj nic ne vidi.
    Hvala za opogumljanje.
    Težko se je spoprijemati s svetom, ko vsi hitijo in hočejo vedno več. Vedno, ko se ustavim in vidim kar drugi ne, dobim nov pečat neprilagojenosti in negativnosti. Veliko bi lahko povedala, a je pogosto bolj varno molčati …

    Liked by 1 person

    1. Hvala za tole!
      Mislim, da je najpomembneje, da vsak sledi svojemu notranjemu tempu in da zmoremo ob vsem tudi sočutja do sebe. Da znamo biti nežni do sebe. Seveda je to veliko lažje napisati kot dejansko živeti. Nekaj, kar se vsi učimo. 🙂 Mislim pa, da nam jo je ta samoizolacija pošteno zagodla tudi v tem, da smo vsi upočasnili. Marsikdo v tem času čuti veliko potrebo oz. klic k počitku in samo-refleksiji. Opažam, da tudi klic k večji nežnosti do samih sebe. Očitno je v tem obdobju za marsikoga torej čas za te stvari.

      Videti tisto, kar drugi ne in ob tem biti deležen zatiranja, potlačevanja, negativnosti – tu najbolj trpi naša vrednost. Na to se navleče še občutek osamljenosti in izoliranosti, ker se čutimo drugačne. Vsekakor zelo težka in zoprna prtljaga senzitivnih. Ni nujno, da tako ostane. V samem bistvu te prtljage se namreč skriva to, kar je naša moč – da smo enostavno senzitivni in da zato veliko opazimo. In to je prvo darilo nam samim, potem pa tudi ljudem in svetu okoli nas. Tu se lahko vprašamo: Kaj mi sporoča to, kar opazim? K čemu me kličejo te informacije? Kaj mi govorijo? Namreč – to kar opazimo z našimi čuti, nam nekaj govori. Ni naključje. Navadno se največ naučimo ravno iz takih situacij, momentov.

      Druga stvar kar se tiče tega pa je v tem, da najdemo nekoga, ki podobno čuti in doživlja. Nismo sami. Veliko več nas je, kot si mislimo, a molče sedimo ob strani ravno zaradi tega, kar ste napisali – ker smo deležni negativnosti in občutij neprilagojenosti. Oh, še kako smo prilagojeni – zelo fino prilagojeni na svet in vse kar je okoli nas. V resnici smo zato hitrejši od večine – in to je prav, da si priznamo.

      Name se v zadnjem mesecu obrača čedalje več zelo senzitivnih ljudi – stiska tega časa jih počasi tre. V resnici pa jih to obdobje samo bolj prebuja za njihovo senzitivnost. Čeprav boli, je to dar, milost, ki našo bolečino počasi spreminja v zlato in diamante.

      Ja, zagotovo – nismo sami.

      Maruška

      Všeč mi je

Odgovorite maruskakrajnc Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: