Osebno VISOKO SENZITIVNA OSEBA Čustva

7 skrivnosti, ki jih visoko senzitivni držijo zase

Vsak človek v sebi nosi kakšno skrivnost. Včasih skrivnosti podelimo s svojimi najbližjimi, včasih kaj zadržimo zase. Nekatere od skrivnosti so zelo globoko zakopane in jih drugi ne slutijo, spet druge mogoče še niso dobile jasnih besed, a jih ljudje okoli nas lahko po tihem zaznavajo. Beseda “skrivnost” se lahko sliši zelo privlačno, a navadno prinaša tudi bolečino.

Pogovarjala sem se s tremi visoko senzitivnimi mladimi ženskami. Vprašala sem jih, kaj glede lastne senzitivnosti skrivajo pred svetom? Kaj držijo zase in čutijo, da je sedaj čas, da o tem spregovorijo? V spodnji zapis polagam iskrenost naših pogovorov, ki so povzeti z dovoljenjem vseh treh sogovornic. Osebnih podatkov ne bom delila. Čuvam svoje krdelo. ❤ Namen zapisa je v zmanjševanju občutja izoliranosti in osamljenosti. Toplo priporočam ta zapis vsem senzitivnim, sploh tistim, ki ste bolj v začetku spoznavanja lastne senzitivnosti in potrebujete malo upanja in spodbude. Moje sogovornice imajo kot visoko senzitivne zelo bogate izkušnje, ki pa niso skupne le njim. Kot vedno, ljudje smo si različni. Ne drži vse za vsakogar, čeprav mislim, da bodo senzitivnim bralcem spodaj opisane zgodbe zelo dobro poznane.

7 skrivnosti senzitivnih

1. Kje je moj Oskar?

Senzitivni zelo radi skrivajo svojo senzitivnost kot tako. Enostavno zaradi tega, ker iz okolja prihaja veliko sporočil, da senzitivnost/občutljivost ni primerna. VSO so odlični kameleoni. Stopijo se z okolico in se ji popolnoma prilagodijo. To se zgodi skoraj nezavedno. Povezano je z izjemnim zaznavanjem dražljajev v okolju, z globokim procesiranjem teh dražljajev in s sposobnostjo močne empatije oz. čustvene uglašenosti na druge ljudi. Veliko senzitivnih se npr. izdaja za ekstrovertirane, čeprav jih je v resnici 70% introvertiranih.

“Če sem želela preživeti, sem morala nositi maske. Imela sem zelo veliko mask. Priznam, veliko sem igrala. Zdi se mi, da sem vse svoje življenje preigrala. Postala sem zelo utrujena. Komaj sem sledila tempu, ki mi nikakor ni ustrezal. Maska ekstrovertiranosti je bila ena hujših. Ne morem, ne morem več. Ljudje so bili razočarani, ko sem nehala igrati na karto družabnosti. Kar naprej me sprašujejo, zakaj sem postala tako slabe volje. Samo tiho sem v družbi, sem že slabe volje? No, so spoznali sčasoma mojo senzitivno čarobnost.”

“Kar naprej so v šolskem okolju drezali vame, da naj povem na glas svoje mnenje in me spraševali, zakaj sem tako tiho. Samo nerodno sem se smejala. Ob pravih ljudeh sem lahko zelo veliko povedala.”

“Skrivala sem svoje razmišljanje  in svojo čutečo naravo. Delala sem se, da nisem senzitivna. Kadar sem vseeno delila svojo senzitivnost sem izpadla šibka ali zakomplicirana. Zato sem se pretvarjala za bolj družabno, neobremenjeno, zgovorno, močno, odporno in obvladano. Odzivala sem se drugače kot je sicer naravno zame. Nekako hitreje, nepremišljeno. Vse skupaj je bilo tako nenaravno, da zvečer z občutjem sramu nisem mogla pogledati samo sebe v ogledalu, ker sem ves čas vedela, da igram. Sprva si sploh nisem mogla pomagati. Tudi za to, ker sem bila tako dobra v tem. Najbolj me je zadelo nekje sredi študija, ko smo reševali Myers – Briggs osebnostni test. Si predstavljaš, moja osebnost je INFJ. Ni mi jasno, kako sem lahko resnico tako dobro tlačila in kljub temu na koncu obdržala samo sebe. Vedela sem, da takšna nepristnost ni okej, ampak sem se bala, kaj vse bom izgubila. Čez nekaj časa sem si rekla, da je resnično dovolj skrivanja.”

Če se odkašljam in povzamem s svojimi besedami: “Khm, kje je moj Oskar? Ali raje kar dva.”

2. Čutim vse in čutim globoko – ne trudi se skrivati stvari pred menoj

Senzitivni zaradi svoje sposobnosti močnega čutenja in sočutja zelo dobro začutijo druge ljudi. Razlog za to najdete v objavi tukaj.

“Že ko vidim človeka, mi je takoj jasno, če nekaj ni okej. Začutim v svojem telesu. Pojma nimam, kaj naj s tistim naredim. Zaradi tega se večkrat delam, da nič ni. Vznemirjenje ostane z mano. Še vedno se sprašujem, kaj od tega je moje in kaj od druge osebe. Počasi začenjam razločevati.”

Gre za sposobnost, ki je senzitivna oseba ne more izklopiti. Enostavno se zgodi, brez privolitve. Kljub temu se VSO lahko nauči boljšega zavedanja tega dogajanja, s čimer lahko tudi izbere boljši odziv oz. odgovor na posamezno doživljanje. Nauči se lahko regulacije lastnih čutenj, ki jih začuti ob sočloveku in lažje pretrga nevidno vez, ki se splete med njo in drugo osebo.

“Zdaj, ko ljudje razumejo, da sem bolj senzitivne sorte, mi kar naprej očitajo, naj jih neham analizirati. Resnično ne analiziram in ne delam tega namerno. Kar začutim, začutim, ne morem si pomagati. Vem le to, da imam svobodo, da se tega zavem in se na določen način odzovem. Včasih se naredim, da nisem nič zaznala, ker vem kako neprijetno je ljudem ob misli, da najverjetneje čutim vse. Zadržim zase in je vsem manj neudobno.”

Kljub globokemu čustvenemu zaznavanju ne pomeni, da lahko senzitivni berejo misli ali da točno vedo, kaj se dogaja s posameznikom.

“Čutim že dobro, ampak velikokrat ne vem, kaj točno čutim. Oz. kaj se skriva v ozadju. Mogoče bi morala ljudem povedati to, da se nimajo kaj bati, saj so vse njihove skrivnosti še vedno njihove. Za 90 % stvari, ki jih začutim pri drugih, sploh nimam definirane oblike. Kaj jaz vem, zakaj včasih težko diham, ko srečam določeno osebo ali zakaj se mi začne vrteti? Vedno se prvo ukvarjam sama s seboj, niti pomislim ne, da bi secirala človeka. Včasih mi potem povedo, kaj se dogaja z njimi. Zadnjič sem po zoom-u npr. govorila s stranko in skoraj bi umrla zraven od utrujenosti o kateri ni bilo ne duha – ne sluha pred najinim zoom srečanjem. Potem, ko sem jo vprašala, kako je v tem času, mi je povedala celo zgodbo o njeni izčrpanosti. Očitno sem pobrala njeno. Danes razumem, da tako delujem.”

3. Zelo se počutim osamljeno

Vsi ljudje se kdaj počutimo same in osamljene. Ne razumemo se vedno z našimi najbližjimi, nimamo občutka, da smo na isti valovni dolžini, da si delimo iste misli, iste potrebe, isto globino itn. To je normalen del življenja tudi zaradi tega, ker nas skozi odraščanje oblikujejo različne izkušnje in se nam na podlagi teh izkušenj zdijo iskrene/pristne drugačne stvari. Pri senzitivnih gre za osamljenost čisto posebne vrste. Zaradi nerazumevanja drugih se senzitivni pogosto počutijo zelo same. Ljudje ne morejo v celoti razumeti, kaj pomeni biti globoko senzitiven in VSO bo to seveda vedela in čutila. V svojem doživljanju in v živeti izkušnji lastne senzitivnosti bo pogosto ostala sama. Ostalo ji bo hrepenenje po globljem stiku/povezanosti z drugimi in po pristnosti, ki je mogoče drugi ne zmorejo v tolikšni meri, kot jo želi VSO ravno zaradi svoje senzitivnosti.

“Zelo globoko čutim. Ljudje ne čutijo tako kot jaz, to mi je hitro postalo jasno. Skoraj nikogar drugega nisem poznala, ki bi doživljal na podoben način in ki bi bil tako senzibilen, kot sem jaz. Ne znam opisati te osamljenosti. Skozi odraščanje sem se počutila, kot da sem drugačna. Ne mislim s tem nič kaj takega, da sem posebna in boljša, ampak da sem se znašla tu iz nekega drugega planeta. Dokler nisem spregovorila o svoji senzitivnosti s svojo mentorico na praksi je bilo prav grozno. Z njo sem ugotovila, da nas je kar nekaj. Povedala mi je za visoko senzitivnost. Zatem mi je bilo žal, da nisem o tem spregovorila že prej. Verjetno ne bi bila tako osamljena v vsem tem.”

“Prisežem, da sem mislila, da sem nora. Da z menoj nekaj ni okej. Tako močno sem čutila in nobene kontrole nisem imela nad tem. Vse skupaj sem držala zase. Nikomur nisem povedala, ker me je bilo sram. Nihče ni vedel, ko sem na skrivaj plačevala položnice za terapijo. Sem šla še h klinični psihologinji, ker sva s terapevtko govorili, da imam mogoče tesnobno ali depresivno motnjo in bi potrebovala zdravila. Kasneje sem sicer dobila zdravila za depresijo in je bilo po nekaj mesecih lažje. A kaj, ko je senzitivnost ostala. Spet sem morala na zdravila. Po naključju sem se nekaj časa za tem znašla pri visoko senzitivni trenerki, ki je vedela za visoko senzitivnost in me vprašala, če sem mogoče sama tudi VSO. Moj Bog! Bolje sem raziskala temo in velikanska skala je šla z mene. Zatem sem si poiskala še visoko senzitivno terapevtko in tam sem opravila večino dela na sebi in se naučila veščin za moje visoko senzitivno življenje. Zdravila sem prenehala jemati. Od takrat je minilo 5 let brez vsakih zdravil.”

4. Svoje senzitivnosti ne menjam za nič na svetu

Senzitivni znajo živeti na polno. Pravzaprav niti nimajo izbire in jim ne preostane drugega, kot da enostavno so in živijo, saj so že po osnovi ožičeni bolj senzitivno. Globoko procesiranje tudi najbolj kompleksnih informacij, zaznavanje nežnih, preprostih in subtilnih informacij, globoko čutenje in uglašenost na sočloveka so lastnosti, ki lahko povzročijo utrujenost in preobremenjenost. Po drugi strani so to tudi lastnosti, zaradi katerih lahko imajo VSO izjemno lepo, čutečo in rahločutno izkušnjo življenja.

“Danes imam zelo rada življenje. Rada sem senzitivna, resnično. Nimam več problemov s senzitivnostjo. Jih imajo pa očitno drugi. Nekateri me sicer kar naprej sprašujejo, kako shajam s svojo občutljivostjo, da verjetno mi mora biti kar težko. Kakšen šok je na obrazih, ko jim priznam, da sploh ne več! Sprašujejo, kako mislim živeti svoje življenje, kako bom hodila v službo, kako mislim vzgajati otroke, če sem tako občutljiva. Kot da senzitivnost pomeni nesposobnost za življenje! Ja, seveda, v tem norem svetu kjer se narekuje nori tempo, bo senzitivnost pokazala sredinca na veliko. Še mene ima, da bi komu pokazala sredinca, ko hodi pred mene s takimi izjavami. /…/ Sem se čisto dobro znašla in lepo živim. Tudi če ne delam več v javnem sektorju. Ni bilo vedno tako. Včasih mi je bilo zelo naporno in večkrat sem se spraševala, kako bom sploh zmogla svoje življenje. Sploh v začetku svojih dvajsetih. Takoj po študiju ekonomije sem dobila službo v pisarni in ves čas sem bila v stiku z ljudmi. Po 8 mesecih sem pustila službo in se preselila nazaj domov. Nisem zmogla. Res sem se počutila nesposobno, kako mi je spodletelo. Po naključju sem prišla do visoke senzitivnosti. Zatem sem se odločila, da bi šla nazaj študirati. Umetnost me je vedno zanimala. Zakaj pa ne? Vpisala sem se na likovno pedagogiko, izredno. Danes sem srečna. Vdihavam umetnine in svoje ustvarjanje. Sploh si ne predstavljam več svojega življenja brez umetnosti in ustvarjanja, tako me izpolnjuje. Naj imajo pisarne tisti, ki jih hočejo. Jaz sem narejena za atelje in za delo z otroki.”

“Ljudje se včasih spotikajo ob mojo zadržanost in tihoto, ampak meni je prav fino. Manj govorim in več poslušam. Črpam in prejemam iz okolja in o tem premišljujem. Meni je to super. Naporno je, če preveč govorim. Kadar enostavno obstajam, pride na plano moja senzitivnost. Uživam npr. v naravi, ker je tako lepa. Lahko se usedem zvečer pod nebo in gledam in gledam. Posebej močno doživljam lepoto. Sploh si ne predstavljam, da bi živela brez tega.”

“Sem zelo čutna, kot bi kdo rekel. Zelo močno čutim stvari. Uživam v lepih stvareh, sploh v naravi in fotografiji. Obožujem hrano, res zelo rada jem in uživam v gurmanski hrani. /…/ Najbolj skrivnostna od vsega je zame spolnost. Hitro se uglasim na moža zaradi svoje senzibilnosti in čutim to, kar čuti on. Občutek imam, kot da doživljam dvojno. Ko gre za lepe stvari je res lepo. Zdi se mi, da ljudje sploh ne vedo za bogastvo, ki ga nosim v sebi. To se mi zdi prav fajn, da držim malo zase oz. pokažem samo izbranim.”

5. Rada te imam, ampak …

Senzitivni zaradi svojega živčnega sistema zelo močno doživijo prisotnost druge osebe. Fizično prisotnost na specifičen način čutijo v svojem telesu. To je lahko tudi zelo moteče, sploh, ko te nekdo opazuje pri tvojih aktivnostih.

“Ne prenesem, ko kuham in se mi kdo od domačih pojavi za hrbtom: ‘Kaj pripravljaš?’. Saj vem, da nočejo nič slabega, ampak mene to tako vznemiri, da sploh ne morem normalno nadaljevati z opravilom.”

“Sploh mi ni jasno, kako da ljudje ne razumejo, ko jim rečeš, da bi bil rad sam. In potem gre v drug prostor in po možnosti pusti odprta vrata. Četudi te ne vidim, te čutim. Rada te imam, ampak ali lahko prosim pustiš, da sem malo sama.”

“Včasih se počutim grozno zaradi tega, ampak najraje imam, ko je hiša kdaj prazna in ni nikjer nikogar. Četudi je mama v spodnjem nadstropju, si samo želim, da bi vsi nekam šli in bi lahko bila malo povsem sama.”

6. Nisem ne-socialna

Na senzitivnost se lahko prime kar nekaj stereotipov, predvsem zaradi zunanjega vedenja senzitivnih. Med drugim tudi to, da so senzitivni zavrti, nedružabni, nesocialni, prevzetni, naduti, nedostopni, arogantni itn. V resnici se v senzitivnih dogaja čisto svojstven proces, ki vsekakor zavrže vse te stereotipe in nalepke, ko ga enkrat razumemo. Gre namreč za to, kako globoko senzitivni procesirajo informacije in koliko teh informacij zaznajo (kot že vemo – veliko). Poleg tega je tu še dejavnik čustvenega uglaševanja oz. sposobnost močnega čustvenega doživljanja.

“Ko stopim v prostor poln ljudi ali ko stopim v povsem novo okolje je zame vedno težko. Ne glede na to, kako se trudim, da bi olajšala okoliščine. Vsi novi dražljaji butnejo vame in moj senzitivni živčni sistem jih mora kar naenkrat predelati. Ne gre. Preveč je. To je ravno jedro senzitivnosti. Tako zelo globoko grem, da enostavno ne morem delati na hitro.”

“Sem sprva mislila, da gre za socialno tesnobo. Pa ni. Čeprav je videti tako, ker postanem živčna ali vznemirjena. Včasih se zdim prestrašena. Naučila sem se, da se umaknem v kot sobe in počasi predelujem vse kar se dogaja, sploh, če se dogaja veliko. Mi je nekoč nekdo dejal, da naj ne bom tako arogantna in naduta, da naj se ne delam za boljšo od ostalih in naj se malo bolj družim z ljudmi. Zato, ker sem neprijetno vznemirjena in preveč obremenjena stala v kotu sobe in zaradi prenasičenega živčnega sistema nisem zmogla z nikomer govoriti! Nisem vedela ali naj se zjočem ali naj mogoče enkrat za spremembo res naduto odreagiram in ga nekam pošljem!”

“Včasih mi kdo reče, da se mu zdim nedostopna in hladna, ker se običajno držim v ozadju. Pogosto se umikam in gledam v tla, ko hodim. Ko bi razumeli, kako močno čutim ljudi v prostoru, bi tudi razumeli, da enostavno ne zmorem pričakovane interakcije, ker je preveč. Edino kar lahko naredim je, da se skrijem vase. Zato tudi ne zahajam na večje dogodke, koncerte. Moram se počutiti varno in imeti ob sebi varne ljudi, da se sprostim. Redki vedo, kako zelo zabavna sem lahko, ko sem v poznanem okolju in imam občutek nadzora nad nivojem stimulacije. Dejansko sem pravi vir življenja na zabavi – glavna. Skoraj do zadnjega lahko plešem in zabavam vse po vrsti.”

7. Duhovnost mi je pomembna

Četudi ne gre za organizirano obliko, so senzitivni po naravi nagnjeni k duhovnosti (seveda je ne prakticirajo vsi).Pravzaprav ni to nič čudnega. Prostor duhovnega je navadno prostor subtilnega, zaradi česar ni dano vsakomur, da ta prostor tudi zares doživi oz. je načeloma potrebne precej odprtosti s strani posameznika. Senzitivni so po naravi zelo odprti in tudi zelo dobri v zaznavanju subtilnega, zato mnogi poročajo o bogatih duhovnih izkušnjah. Mnogi svoje duhovne izkušnje držijo le zase in jih zelo redko delijo z drugimi.

“Ena od stvari, ki je navadno ne delim z drugimi je, kako pomemben del mojega življenja je duhovnost. Ne zaradi neke tradicije, ampak resnično zaradi osebne izkušnje. Že res, da sem tudi dobro prevzela tradicijo, ampak je počasi izgubila svojo barvo. Osebna izkušnja je tradicijo potrjevala in v marsičem tudi presegla. Ne predstavljam si svojega življenja brez duhovnosti. Tako kot vsak dan jem in spim, tako vsak dan molim oz. skušam preživeti čas z Bogom.”

“Zame ni nič naključno, resnično vsak dan videvam polno sinhronih dogodkov. V moji skupini sestrstva so same senzitivke. Ob srečanjih lahko vsaka za vsak dan v tednu pove, kje je videla na delu višjo silo oz. Boga. To so ženske, ki so res dale čez veliko stvari – ampak odprtosti in sposobnosti dobrega opazovanja niso zavrgle. Dogaja se na veliko. Večinoma smo v domačem okolju vse tiho o teh stvareh. Te imajo še za norega, če komu kaj več poveš ali te ne jemljejo resno. Duhovnost se rado omalovažuje.”

Če si prišla/prišel do konca zapisa, si verjetno lahko začutil/a, v čem je pravzaprav bistvo opisanih skrivnosti. Praktično si jih delimo skoraj vsi senzitivni (in še kakšno več), a o njih ne govorimo. Tudi, če/ko najdemo svoje krdelo ostanejo neizgovorjene ali si jih izgovarjamo po delčkih oz. nebesedno. Vemo zanje, čutimo jih in si jih pomagamo nositi. Na nek način nas povezujejo, a tudi ohranjajo razbolele.

Zato je treba z njimi nekaj narediti. Skrivnosti izgubijo svojo težko skrivnostnost, ko jih damo pod luč. Bolečina izgubi svojo težo, ko se o njej spregovori pod pogoji, ki so za nas dovolj varni. Ni smisel v tem, da skrivnosti in izkušnje razgalimo in jih izpostavimo na odprtem. Smisel je v nežnosti in skrbnosti, ki jo naklonimo sebi in svojemu doživljanju. Pogosto drugi senzitivni rečejo, da se počutijo izrazito same. Na nek način je to glavna skrivnost in gorivo za vse ostale skrivnosti. Naj ta zapis služi kot pomoč pri zavedanju, da si te skrivnosti oz. (zdaj že) izkušnje delimo mnogi senzitivni.

Nismo sami.

Maruška

Se poistovetiš z napisanim? Podobne vsebine in informacije o senzitivnosti delim vsak drugi teden. Če želiš biti obveščen/a o novih objavah in se pridružiti skupnosti senzitivnih, vnesi svoj email naslov v spodnji obrazec. (Brez skrbi, ne bom smetila tvojega poštnega predala. Pošiljam samo tisto, kar je najpomembnejše.)

2 komentarja

  1. Neverjetno.

    Še pred kratkim sem od skoraj najbljižje osebe slišala kako sem arogantna, naduta, nedostopna, da se imam za nekaj več. Zelo težko je to slišat. Pa se še branit ne znam.
    Hvala, da pomagaš odganjati dvome o normalnosti.
    Upam, da bom nekega dne lahko spet jaz in ne bom več tako utrujena. Da bom snela masko in me ne bo sram stopiti pred ljudi…

    Liked by 1 person

    1. Mi je žal, da se soočate s tem. Od najbližjih nekako upamo, da nas bodo razumeli in sprejemali in zelo boli, ko si dovolimo biti ranljivi, a dobimo hladen tuš. Krivično, zelo. Kadar ljudje niso spoštljivi do nas, moramo najti nek način, da postavimo mejo. To drži tako za senzitivne kot za tiste, ki to niso. Razlika je ta, da senzitivni rabimo to slišat pogosteje. Prav tako potrebujemo več spodbude, ko gre za postavljanje mej.

      Zaslužite si prostor, da vas najbližji razumejo in zaslužite si prostor, da spregovorite o tem, kadar vas ne spoštujejo. V prvi vrsti pa najdite to spoštovanje zase v sebi. Če se boste razumeli in spoštovali sami sebe, boste kaj hitro ugotovili, da ne morete tolerirati nespoštovanja drugih in postavljanje mej bo postala mala malica.

      Želim obilico poguma!

      Maruška

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: