Včasih se zgodi, da se (visoko senzitivne) osebe soočajo z depresijo, antidepresivi pa na dolgi rok kljub mnogim poskusom in kombinacijam ne pomagajo najbolje oz. ne prinesejo razrešitve. Zakaj pride do tega? Razlogov je sicer več, a tokrat bi rada omenila predvsem enega.
Senzitivnost, ki ni dovoljena in razumljena s strani okolja. Okolje lahko sili posameznika, da ne sme biti to, kar je in da funkcionira v določenih vzorcih in kalupih, ki zanj niso okej.
Kje se res zaplete pri senzitivnih?
Nismo bili rojeni s tendenco, da bi “pretirano reagirali na stres”. Rojeni smo kot senzitivni.
Elaine N. Aron
Rada bi, da razumeš, da tvoja senzitivnost ni problem. Senzitivnost ni razlog, da nekdo trpi zaradi depresije. Problem je kronična preobremenjenost živčnega sistema zaradi stresa iz okolja ali doživete travme v otroštvu. Kadar kratkotrajnih vzdraženosti živčnega sistema pri sebi (ali pri otroku) ne pomirimo na varen način, lahko prerastejo v dolgotrajno vzdraženost, ki pogosto in postopoma vodi do depresivnih ali drugih motenj.
Kaj se dogaja z živčnim sistemom visoko senzitivnih oseb?
Kadar smo senzitivni (in seveda tudi tisti brez lastnosti visoke senzitivnosti!) vedno znova pretirano vznemirjeni ali preveč vznemirjeni predolgo časa, potrošimo določeno količino specifičnih hormonov (kortizol in adrenalin) in nevrotransmiterjev (serotonin). Postanemo … Prazni. Ko nam enkrat zmanjka teh specifičnih hormonov in nevrotransmiterjev postanemo izgoreli, izrčpani.
Največji izziv visoke senzitivnosti je v tem, da senzitivnim osebam hitreje kot drugim postane preveč. Senzitivni svoj živčni sistem preobremenijo hitreje kot 80 % ostale populacije in to preobremenjenost oz. vznemirjenje živčnega sistema tudi globlje izkusijo. Ker je večina današnjega sveta manj senzitivna, se senzitivni pogosto srečujejo s preobremenjenostjo oz. s pretirano vznemirjenim živčnim sistemom. Dobesedno živimo v prostorih, ki niso bili ustvarjeni za nas in skušamo preživeti v svoji koži.
Visoko senzitivne osebe smo pravzaprav zelo odporne in močne. A ne brez posledic …
Kadar senzitivni ne znajo spoštovati svoje senzitivnosti in skrbeti za njo v manj senzitivnem okolju, izkušajo kronično preobremenjenost ali pretirano vznemirjen živčni sistem. To se velikokrat kaže kot izgorelost in/ali depresija. Velikokrat zato v prvi fazi lahko pomagajo antidepresivi ali pomirjevala. Z namenom, da se stabilizira živčni sistem. Na dolgi rok zdravila ne bodo dovolj pri oblikovanju kvalitetnega in pristnega življenja.
Senzitivnost ni nevrotičnost
To je torej razlog, zakaj se je senzitivnim potrebno izogibati preobremenjenosti. To je tudi razlog, da nas radi označijo kot preveč občutljive ali čustveno nestabilne. Prav tako se izjemno pogosto zgodi, da na psihološkem testiranju dosežemo visok procent pri lastnosti “nevroticizma”. Ne, to ne pomeni, da smo nevrotični. Res je, da se visoko senzitivne osebe s težkim otroštvom pogosteje soočajo z depresivnimi in tesnobnimi motnjami, kot osebe, ki niso visoko senzitivne, a so odraščale v enako težkih okoliščinah. A raziskave so hkrati pokazale tudi to, da so visoko senzitivni z dobrim otroštvom malenkost bolj zadovoljni in odporni v svojem življenju, kot osebe, ki niso visoko senzitivne, a so odraščale v enako dobrih okoliščinah.
To je izjemno dobra novica! Kajti naša senzitivnost ne pomeni, da smo bolj dovzetni le za boleče izkušnje, ampak pomeni tudi to, da smo bolj dovzetni tudi za vse lepo. Posledično dobimo več od različnih oblik pomoči, kot je npr. svetovanje, psihološka pomoč, psihoterapija, praksa čuječnosti (npr. meditacija) ipd.
Okrevanje
Tekom potrebnega okrevanja od preobremenjenosti/ depresije/ izgorelosti, je bistveno, da poskrbimo zase na boljše načine in da ostanemo zavarovani, spočiti in stabilni v hormonskem ravnotežju. Samo tako bomo lahko izkusili močne točke naše senzitivnosti. Seveda se dolgotrajna preobremenjenost, izgorelost ali depresija ne zgodijo kar čez noč in tudi, ko se enkrat zgodijo, stanje ni nerešljivo. S sočutjem in pravo skrbjo se da popraviti razbolelo situacijo. Četudi to pomeni, da bodo na začetku potrebna zdravila.
Delo na živčnem sistemu je torej eden ob najpomembnejših procesov vsake visoko senzitivne osebe. Zase in za svoj senzitiven živčni sistem lahko poskrbimo preko majhnih vsakdanjih trenutkov v naravi, na soncu, ko počivamo, poslušamo glasbo in se pogovarjamo z ljudmi, ob katerih se naše telo lahko zares sprosti. Za posebno učinkovito podporo pa se je izkazal proces psihoterapije, kjer lahko znotraj varnega odnosa z ustrezno usposobljenim strokovnjakom postopoma pomirjamo svojo večjo odprtost in odzivnost.
Želite ostati v stiku? Za dodatno podporo in spodbudo se lahko pridružite naši e-mail listi spodaj.