SKRB ZASE USTVARJALNI PROCES

V svetu, ki živi iz glave, ni težko pozabiti na svoje srce in prenehati ustvarjati

Vsi visoko senzitivni ljudje so že po definiciji ustvarjalni. Nekateri so svojo ustvarjalnost zmečkali zaradi nizke samopodobe, ustvarjalnost mnogih pa je bila zmečkana namesto njih, še preden so sami sploh lahko vedeli za to.

dr. Elaine Aron

Področje ustvarjalnosti je za senzitivne lahko boleče na specifičen način. Okrevanje notranjega umetnika je pot, ki se ji senzitivni praktično ne moremo izogniti. Je področje, kjer je navadno potrebne veliko nežnosti, časa, prostora in razumevanja, če želimo poskrbeti za našega notranjega otroka in njegovo neugnano ustvarjalnost. Ker je naša ustvarjalnost izjemno globoko povezana s senzitivnostjo – iz nje izvira in iz nje črpa material za svojo obliko – bo pogosto ob nerazumljeni in nesprejeti senzitivnosti (s strani okolja), nerazumljena, neovrednotena in spregledana tudi kreativnost senzitivne osebe.

Ustvarjalnost kot pogorišče svetega

Kaj si rad/a počel/a kot otrok? Kaj te je navdihovalo in kaj te je navdajalo z občutkom veselja in neskončnosti? Knjige, ples, specifičen inštument, barvice, akvareli, glina, fotoaparat, mikrofon, kamera, barve za steklo, kasete s pravljicami, lego-kocke idr.?

Si po koncu otroštva še prijel/a v roke čopič, svinčnik, fotoaparat, kitaro, leposlovje, nalivno pero in s tem orodjem ustvarjal/a, čeprav le zase? Ali pa je mogoče preveč bolelo? Je to orodje/aktivnost del tvojega življenjskega poslanstva, dela ali prostega časa? Mogoče se ti zdi brez pomena ali celo otročje, kar si nekoč imel/a rada. “Saj je bilo lepo, a ustvarjanje je za otroke. Odrasli imamo pomembnejše skrbi.”

Je to, kar je bilo najgloblje povezano s tvojo senzitivnostjo postalo pogorišče svetega, ker mu širše okolje ni bilo kos? Si prenehal/a z ustvarjanjem in izbral/a bolj konvencionalno?

Rezultat te izbire ti je na vsakodnevni ravni gotovo poznan, če je tvoja ustvarjalnost živa zakopana nekje globoko znotraj tebe. Zakrknjenost, odrezana hrepenenja, zanemarjanje senzitivnosti, zamrznjenost telesa, obup, izguba smisla (ki ni nujno povezan z depresijo, ampak s tem, da ne delaš tega, kar bi moral delati), primerjanje z drugimi, večja osredotočenost na druge ljudi kot nase, hipersenzitivnost na kritiko, zavist, utrujenost, pasivna agresija, občutje praznine, izgovori itn.

V svetu, ki živi iz glave in precej mehanično, ni težko zaiti iz svoje poti in pozabiti na svoje srce.

Nič ne ubije umetnika bolj kot civilizirana ječa, v katero se zapre sam in v kateri preneha ustvarjati. Rešetke narejene iz strahu pred neuspehom, iz perfekcionizma, iz sramu (ki itak ni tvoj) ter iz pričakovanj in pritiskov okolja. Strah, da ti nikoli ne bo uspelo, da nimaš dovolj dobrih idej, da tvoji dokončani produkti in projekti niso dovolj dobri, da nima smisla, ker itak ne moreš živeti od tega, da ti bo zmanjkalo idej ali da ideje nikoli ne bodo prišle ter vsemogočni strah, da je bilo že vse narejeno.

Vse je že bilo narejeno

Hočeš resnico?

Ja, verjetno je bilo res že vse narejeno. To te lahko predvsem pomiri, kajti pri originalnosti se ne gre za dirko, kdo bo kaj prej ustvaril in kako je potem vse ostalo, kar pride za tem, ponavljanje. Originalnost pride iz tega, da si pripravljen/a biti toliko odkrit/odkrita in stvari, ki jih delajo že vsi drugi, narediti iz svoje perspektive ter v njih vplesti sebe in svojo zgodbo. Veliko ljudi se sprašuje, zakaj bi v poplavi vsega, ko vsi počnejo že praktično vse, sploh imelo smisel ustvariti blog, postati ustvarjalec vsebin, deliti svoje fotografije, ustvariti svoj posel itn. In res je, vsi že vse to počnejo. Sploh veš koliko blogov obstaja, koliko profesionalnih in neprofesionalnih fotografov ima svoj posel, koliko akvarelnih slik, koliko kuharskih knjig, koliko priredb pesmi in koliko drugih umetniških kosov je tam zunaj? Umetnost in ustvarjalnost sta del človeštva že vse od začetka. Ljudje ustvarjamo že od nekdaj. Ampak nihče ne more narediti stvari tako, kot bi jih ti, kajti nihče ni živel tvojega življenja in zato nihče ne more ustvarjati iz tvojega zornega kota. To je tisto kar naredi stvari unikatne in edinstvene.

Zakaj bi se sploh trudil/a?

Trudiš se zato, ker v nasprotnem primeru notranje umreš. Nekega dne se zaveš, da je tvoja duša obležala kot mrtva in da si v resnici ti tista oseba, ki jo je izstradala. Vse kar ostane neizraženo, dejansko začne hirati tvojega duha. Stvar je v tem, da ustvarjanje zate ni le hobi (četudi služiš kruh z drugimi dejavnostmi), ampak je tisto, kar te ohranja pri notranjem življenju.

Kadar nosimo v sebi darove, ki jih ne uporabljamo, bijemo bitko z našim notranjim umetnikom. Gibamo se na področju divjine, zato moramo prenehati s civiliziranimi oblikami boja in se naučiti »profesionalnega« načina.

Kako?

Vedi, da je edina razlika med teboj in pravim umetnikom v tem, da pravi umetnik vsak dan ustvarja. Ne glede na strahove, perfekcionizem, občutek pomanjkanja idej, nejevoljo, lenobo ipd., opravi delo.

Tudi ti začni ustvarjati.

Pišeš? Piši vsak dan, brez pogajanja in brez pardona. Četudi se ti bodo tvoje pisarije zdele brezvezne. Sama večkrat namenoma pišem brezvezne stavke ali dobesedno bruham misli na papir. Zavoljo pisanja. Tudi zavoljo terapevtskega učinka, halo. 😊

Fotografiraš? Vsak dan vzemi v roke fotoaparat ali telefon in posnemi fotografijo česarkoli hočeš. Četudi se ti bo zdela popolnoma zanič.

Ustvarjaš glasbo? Vsak dan poj ali vzemi v roke glasbilo in kaj zaigraj. Četudi dva akorda na kitari.

Slikaš ali rišeš? Zaradi mene lahko vsak dan narišeš ali naslikaš računalniškega človečka (hej, lahko vsak dan z drugo barvo!) ali naslikaš nekaj, kar je naslikal že nekdo drug. Ne, ne bo umetno. Bo odraz tvoje integritete in samo-discipline. Bo odraz skrbi za tvojega notranjega umetnika in s tem za tvojo senzitivnost.

Ustvarjaj za voljo ustvarjanja, ne za voljo rezultatov.

Za globlji razmislek o lastnem kreativnem procesu in o bitki, ki jo biješ za svojega notranjega umetnika

Vprašanje: Se tla, na katerih si odraščal/a, še tresejo? Je zemlja še vedno neobdelana? Zapiraš požiralnike ustvarjalnega hrepenenja kot nebogljen otrok? Kaj bi ti lahko pomagalo pri rahljanju te zemlje?

Misel: Na divje in neobrzdane pokrajine ne vabi civiliziranega, vedno bo namreč premalo. Prenehaj se boriti in spusti na plano Divjino. Nisi sam/a. Nikoli nisi bil/a sam/a. Biva v tebi vseskozi. Ne bori se proti tebi ampak zate.

Z veseljem slišim tvoje razmišljanje na prebrano. 🙂

P. S. Akademski (ali neakademski) umetniki lahko svoje morebitne pripombe pošljete na moj e-mail naslov, ki ga najdete na blogu pod razdelkom kontakt. Absolutno dobrodošli komentarji tudi drugih. 😊


Se poistovetiš z napisanim? Podobne vsebine in informacije o senzitivnosti in ustvarjalnosti delim vsak drugi teden. Če želiš biti obveščen/a o novih objavah in se pridružiti skupnosti senzitivnih, vnesi svoj email naslov v spodnji obrazec. (Brez skrbi, ne bom smetila tvojega poštnega predala. Pošiljam samo tisto, kar je najpomembnejše.)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: