O ČUSTVIH IN INTUICIJI SKRB ZASE

Kako lahko postavim mejo, se umaknem od sveta in zaupam sebi?

Kolikokrat damo čustva in potrebe drugih ljudi na prvo mesto? Kolikokrat zaobidemo svoje doživljanje, impulze, ideje in svojo intuicijo, ter se pri odločanju ravnamo po zgledu drugih in po tem, kar se dogaja v njihovem notranjem svetu? Kolikokrat nas skrbi, kaj si mislijo (in kaj čutijo) o nas drugi ljudje? Ali pa si na vse pretege prizadevamo, da bi se drugi ljudje ob nas počutili dobro in jim ugodimo praktično v vsem, pogosto tudi do te mere, da se jim popolnoma prilagodimo? Mogoče se obračamo v zunanji svet, da bi videli, kaj delajo drugi, kaj deluje za njih in kaj rešuje njihove stiske. Želimo namreč slišati in videti, kaj bi nam lahko pomagalo premagati določeno težavo in kaj bi nam pomagalo rasti. Upamo, da nam bo to prineslo odgovore in pomagalo zaključiti lastne procese (osebne rasti, žalovanja, postavljanja dobrih mej itn.)

Kadar se senzitivni preveč uglasimo/opremo na izkušnje, potrebe in čustva ljudi okoli nas, v procesu izgubimo sebe, svoj glas in svojo resnico. Dvomimo v svoje vedenje/znanje, razumevanje in intuicijo. Delovanje iz te drže je polno dvoma, negotovosti in stiske, kar nas drži v šahu. Želimo namreč hoditi svojo pot, a se čutimo ujetnike na neki tuji obvoznici, ki nas pelje v začaran krog. Največji paradoks v vsem tem je, da svet v resnici od nas potrebuje (in čaka!), da bi sledili sebi.

Naše poti začenjamo nekje od zunaj in pričakujemo, da bomo v svetu našli to, kar iščemo. Toda vse se začne tukaj in zdaj, s tem, kar imaš v sebi. Je golo in surovo in navadno nimamo pojma, kaj in kako moramo delovati. Zaradi tega iščemo zunaj sebe, kukamo k drugim ljudem, skušamo ugotoviti formulo, beremo, kar pišejo drugi, opazujemo, kaj uporabljajo in verjamejo ljudje z velikim številom sledilcev na soc. omrežjih, z določeno količino denarja/uspeha, z določenim nazivom itn. Z lahkoto pa pozabimo na vrednost tistega, kar je v nas.

Zaupaj svojemu procesu

Tudi ti imaš veliko za povedati in tudi ti veliko veš (pravzaprav največ zase in največ glede svojega procesa). To vedenje/znanje čaka nate, da opaziš lastne misli, čustva, ideje, navdihe in vtise, da ustvariš prostor za te vsebine in jih neguješ znotraj sebe. Ko se zanašamo na zunanje stvari, da bi nam prinesle vrednost, rešitev ali odgovor, ne prevzamemo lastne odgovornosti in pripravljenosti za notranje delo, ki bi nam pomagala najti to, kar iščemo, v nas samih.

Ne potrebuješ še enega navdihujočega citata/ knjige/ fotografije/ strokovnjaka/ podkasta/ radijske oddaje/ kratke modrosti/ seznama navodil “kako spremeniti, razrešiti, izboljšati, spremeniti …”/ . Potrebuješ zaupanje vase.

Smisel ni v tem, da iščemo odgovor/ pot/ vrednost/ rešitev v drugih ljudeh in zunanjih stvareh. Smisel je v tem, da znotraj sebe ustvarimo prostor, v katerem lahko vse omenjene in želene stvari pridejo na površje in obstajajo znotraj nas. Smisel ni v tem, da dokažemo, da smo dovolj, ampak da najdemo notranje načine, preko katerih lahko uvidimo resnico, da smo že dovolj, četudi ne dosežemo xy stvari, četudi ne vemo vsega, četudi stvari ne gredo tako, kot bi si želeli, četudi še vedno žalujemo, … Naša vrednost, dobrota, primernost, modrost in intuicija nikoli niso bile odvisne od zunanjih stvari. Enostavno obstajajo znotraj nas.

Prostor za tisto, kar deluje zate

Čeprav je zelo lepo, da se za navdih in podporo obračamo k drugim ljudem, ki jih občudujemo, je še lepše in pomembnejše, ko:

  • se učimo zaupati sebi, svojemu glasu, svojim mislim, svojim vtisom in navdihom;
  • se učimo zaupati lastni intuiciji in temu, kar naše srce pozna in ve;
  • cenimo mnenja in misli drugih, a dajemo večjo vrednosti svojemu mnenju in mislim;
  • se držimo svoje resnice in z njo stojimo v svetu, ki je popolnoma drugačno od našega notranjega sveta, četudi se nam tresejo noge;
  • zaupamo naši senzitivnosti, da nas bo (vz)drž(ev)ala;
  • si damo dovoljenje, da smo preprosto tiho in raziskujemo svoje notranje impulze;
  • se spoštujemo toliko, da se lahko zanesemo na naše uvide, ideje, modrosti, darove, močne točke in vrednote, ki nas vodijo pri tem, kako se pojavljamo v svetu;
  • občudujemo sebe in to, kje smo, kako daleč smo prišli;
  • razumemo svoje razmišljanje in svoja mnenja;
  • poznamo svoje preference in želje.

Povsem normalno je, da želimo slišati, kaj nam bo pomagalo rasti, se razvijati, ozdraveti, zaceliti naše rane itn. Upamo namreč, da nam ne bo več treba iskati – da bomo enkrat dokončno spoznali/ugotovili, kaj deluje. Težava, ki se skriva v tem, da kuhamo po receptu drugih ljudi je ta, da se ne uglasimo na svoje telo, na svoj um in srce, da bi slišali, kaj v resnici potrebujemo. Ko počnemo stvari, za katere mislimo, da bi jih morali početi, obenem pa nismo pozorni na to, ali dejansko delujejo za nas (in če so dejansko poravnane z našimi potrebami), delamo mimo sebe oz. gremo čez sebe. Kar je videti lepo na IG fotki, ni nujno, da bo služilo našemu unikatnemu obstoju na podpirajoč in pomenljiv način. Ne rabimo početi vsega, kar vidimo, da počnejo drugi tekom svojega procesa (poslušati določen podkast, prebrati določeno knjigo, se držati določene diete, poslušati določenega strokovnjaka ipd.). Ne rabimo vključiti vseh aspektov nekega procesa, da bi opravljali (notranje) delo na “pravi” način.

Ni UNI številke, ko gre za notranje delo. Vsi nosimo v sebi edinstvene zgodbe, izkušnje, zgodovino, telo, srce in um, in zato vsak od nas potrebuje povsem edinstven in lasten integriran komplet orodja, ki nas lahko podpre.

Odmik od sveta in priklop nase

Ena od najboljših stvari, ki jih lahko naredimo je, da se vedno znova vrnemo nazaj k sebi, se začasno odklopimo od kolektivnega sveta in poslušamo sebe. Ko se naučimo upočasniti in prisluhniti sebi, pridobimo več razumevanja. Ko pridobimo več razumevanja, lahko živimo bolj utelešeno in za nas pomenljivo življenje. Z globljim utelešenjem našega razumevanja bomo tudi vsebine drugih ljudi bistveno manj prevzemali nase in posledično bomo manj obremenjeni, negotovi in tesnobni. Če to ni lepa zmaga za našo senzitivnost!

Odmik od sveta kot razmejitev

Pogosto imamo občutek, da je naša vrednost vezana na to, koliko lahko ponudimo ali damo drugim ljudem, koliko smo lahko prisotni v življenju drugih ljudi, odzivni na njihove potrebe in čustva in koristni v nudenju pomoči in podpore. Občutek imamo, da smo sebični, hladni, neprijazni ali celo narcisoidni, če rečemo “ne” ali če ne zadovoljimo (ali vsaj pomagamo zadovoljiti) potreb drugih ljudi, ves čas. Mogoče smo dobili sporočilo, da moramo biti nesebični, če želimo biti dobri in dovolj vredni/primerni.

Stvar je v tem, da slabe razmejitve pripeljejo do zamer, potlačene jeze, nerealnih pričakovanj in razočaranja. Slabe razmejitve nam dajo popačeno idejo, da moramo biti vse vsem, in kadar to nismo, se ne trudimo in ne dajemo dovolj. V takem primeru nismo dovolj dobri in dovolj vredni. S tem prepričanjem v sebi pa živimo iz strahu in ne iz svoje notranje moči. Naš živčni sistem je posledično ves čas v stanju vznemirjenosti, nenehoma se čutimo utrujene, obremenjene in/ali čustveno izčrpane.

Meje so zaradi tega vedno stvar naše notranje vrednosti in ko postavljamo meje, dajemo svetu jasno sporočilo, da smo pomembni in vredni. Meje so pravzaprav znamenje/dejanje ljubezni do nas samih in znamenje/dejanje spoštovanja do drugih. Iz takšne drže namreč pričnemo dajati iz našega veselja in ljubezni in ne iz občutka krivde, dolžnosti ali nevrednosti. Postavljanje mej pomeni, da spoštujemo in cenimo sebe in da cenimo lastne potrebe. Pomeni, da znamo prepoznati, kaj je za nas okej in kaj ni, in da najdemo pogum in moč, kako lahko živimo in iskreno dajemo iz pozicije zavedanja lastne vrednosti in iz pozicije zavedanja lastne kapacitete in potreb. Dobre razmejitve sicer od nas zahtevajo tudi zaupanje, da bodo drugi ljudje okej (in če ne bodo, to v resnici nima nobene veze z nami). Lahko zaupaš, da bodo ljudje okoli tebe okej? ❤

Skrb za živčni sistem

Stvar se navadno zatakne v tem, da imamo mnoge visoko senzitivne osebe (sploh ženske) okoli potreb drugih ljudi določene izkušnje, zaradi katerih nam postavljanje mej ali odklop od kolektivnega sveta lahko povzroči veliko stisko. Čutimo namreč, da moramo biti vedno na voljo, vedno priklopljeni na svet okoli sebe, vedno odzivni na ljudi, vedno pripravljeni nuditi prostor in dati odgovor, vedno poskrbeti za nekoga, vedno biti v tempu z dogajanjem ipd. Naš senzitiven živčni sistem je na takšen način ves čas v reaktivnem stanju oz. v stanju pripravljenosti/stanju strahu. Npr.: Mogoče se ne moremo odklopiti od soc. omrežij, ker se bojimo, da se bo zgodilo nekaj slabega. Ali pa ne moremo na dopust brez da bi vsak dan preverili, kaj se dogaja z našim poslom.

Ker smo kot otroci vedno hitro zaznali, kaj čutijo in potrebujejo drugi, smo navadno tudi zelo hitro znali priskočiti na pomoč, ustvariti prostor za druge ali pa se vesti na prave načine, da bi se izognili lastni bolečini in povzročanju bolečine drugim ljudem. Vedno smo morali biti oprezni in pripravljeni, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidljivega. Mogoče smo kot otroci morali skrbeti za naše starše, jih tolažiti in paziti na to, da ob njihovih težavah s svojim vedenjem nismo povzročili dodatne škode ali koga razočarali. Nismo smeli izražati svojih čustev, saj smo zaznali, da ljudje okoli nas ne zdržijo z našim doživljanjem. Stopiti korak nazaj, se umakniti iz sveta, prisluhniti sebi in zaupati svojemu glasu posledično ni varna izbira – pravzaprav to zamaje občutek varnosti znotraj nas in obremeni naš živčni sistem.

Zaradi tega je zelo pomembno, da razumemo delovanje našega senzitivnega živčnega sistema in da znamo poskrbeti za svojo senzitivnost. O slednjem veliko govorim v spletnem seminarju za visoko senzitivne osebe. Če si tudi ti senzitivna oseba, ki hrepeni po globljem razumevanju svoje senzitivnosti in njenih darov, ter načinov skrbi zase, je seminar lep začetek spoznavanja te unikatne lastnosti.

Dovoljenje

Ob koncu ti želim dati predvsem dovoljenje, da prvo poslušaš svoja čustva, ceniš in ovrednotiš svoje doživljanje in da zaupaš svoji zgodbi. Ne zapusti svoje poti in ne pozabi dati posebnega mesta svojemu vedenju, modrosti, odgovorom, intuiciji, željam, idejam, navdihu, ustvarjalnemu procesu in svoji sposobnosti, da se odločiš, kaj je najboljše zate. Tvoje življenje je tvoje in nihče drug ga ne more poznati tako kot ti.

Mogoče bo to vodilo do razočaranja pri drugih (ali pa celo do frustracije ali jeze), toda ni naša naloga, da vedno poskrbimo za vse okoli nas, z namenom, da bi se ljudje dobro počutili. Naša naloga je, da poskrbimo za svoje počutje, za svoja čustva in za to, da smo mi okej. Včasih to pomeni, da stopimo korak nazaj, se umaknemo vase, v naravo in prisluhnemo svoji notranjosti. Ko delujemo iz te pozicije, imamo več svobode, da se v svetu pojavimo bolj iskreno in sproščeno, v prihodnje pa tudi lažje držimo prostor za najbližje. Vsi ostali se bodo prilagodili. In tudi če se ne bodo, to nima nobene povezave s teboj in tvojo vrednost pušča nedotaknjeno.

Kako pa izgleda umik od sveta zate? Kako bi lahko letošnje poletje močneje prisluhnil/a sebi in na nov način ovrednotil/a to, kar nosiš v svoji notranjosti?


Se prvič srečuješ z mojim delom?

Pozdravljen/a!

Sem Maruška, zakonska in družinska svetovalka in ustvarjalka vsebin za visoko senzitivne osebe. Na spletni strani ustvarjam vsebine, ki ozaveščajo o visoki senzitivnosti in ponujajo razumevanje globoko senzitivnim, intuitivnim in ustvarjalnim posameznikom. Če želiš prejemati obvestila o novih objavah, izpolni spodnji obrazec s svojim email naslovom in se pridruži skupnosti senzitivnih. (Brez skrbi, ne bom smetila tvojega poštnega predala. Pošiljam samo tisto, kar je najpomembnejše.)

2 komentarja

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: