O ČUSTVIH IN INTUICIJI SKRB ZASE

Trdna hrbtenica, mehka prednja stran, divje srce

Navdih za ta zapis črpam iz epizode podkasta Brene Brown. V epizodi Brene Brown uporabi metaforo Joan Hallifax »Strong Backs, Soft Fronts, and Wild Hearts«.

Močno čustveno doživljanje ima za senzitivna srca določeno ceno. Težke izkušnje zaradi našega globokega predelovanja v našem življenju pustijo več nelagodja.  Zaradi strahu pred tem nelagodjem pa lahko kot visoko senzitivna oseba izbereš dve drugi poti, na katerih plačuješ še višjo ceno – necelovito življenje.

V prvem scenariju svojo senzitivnost in mehko prednjo stran zamenjamo za mehko (šibko) hrbtenico. Dvomimo vase, se kritiziramo, spreminjamo za druge, opravičujemo, prilagajamo in dokazujemo. S težavo rečemo »ne«, ko začutimo, da imamo nečesa dovolj. Ker vemo, kako boli, če te nekdo rani ali kadar določene potrebe niso zadovoljene, storimo vse, da bi se izognili prizadejanju bolečine drugim, zaradi česar smo pripravljeni iti čez sebe in prihajati naproti, med tem, ko druga oseba stoji na mestu. Skušamo dostaviti tisto »nekaj ekstra«, da bi drugi ob nas ne bili prizadeti in s tem prevzamemo podobo »boljše osebe«.

Hitro se lahko počutimo, kot da nimamo česa za ponuditi, če ne počnemo vsega zgoraj naštetega. (Hm … Nekaj zdrave jeze bi nam tukaj prišlo še kako prav.)

V drugem scenariju skušamo zaščititi svojo senzitivnost in iz strahu ustvarimo ščit za mehko prednjo stran. S ščitom »težke kategorije« hodimo okoli pripravljeni na obrambo tako pred ljudmi kot pred svojimi čustvi. Hočemo popraviti sebe in svoje razbolelo doživljanje, hitro pokritiziramo druge, radi prevzamemo vlogo žrtve in druge krivimo, če stvari ne gredo, tako kot bi si želeli.

Tako prvi kot drugi scenarij nastaneta, kadar svojo mehkobo zategnemo iz strahu ali pa jo žrtvujemo za večji občutek vrednosti. Toda, če bi ojačali naš hrbet in razvili hrbtenico, ki bo fleksibilna in hkrati močna, bi lahko obdržali tudi svojo mehko, odprto prednjo stran in naše divje srce bi lahko svobodno sanjalo in ustvarjalo.

Trdna hrbtenica se skriva v tvoji vrednosti

Hrbtenica postaja trdna takrat, ko prepoznamo svojo vrednost in izberemo pristnost. To ni vedno enostavno, saj se lahko na vsakem koraku srečujemo s pričakovanji, kritiko in strahom, da bomo zavrnjeni. Zato je to zavesten proces, v katerem vedno znova sprejmemo odločitve poravnane z našimi vrednotami.

Ko se enkrat pokažeš v vsej svoji pristnosti, boš deležen kritike. Kritiko senzitivni precej težko prenašamo. A svet bo kritiziral. Ljudem naša senzitivnost ne bo všeč in tudi to, kar ustvarimo iz lastnega notranjega sveta, mnogim ne bo všeč. Ljudem ne bodo všeč naša navidezna ne-praktičnost, zamišljenost in zasanjanost, naš tankočuten tempo, naše globoko doživljanje, naša mehkoba, skrivnostnost, misticizem, tihota … A na koncu se je treba vprašati, kdo v mojem življenju resnično šteje in za koga sem tu. S slednjim gradim fleksibilno hrbtenico.

Hrbtenica postaja trdna torej tudi takrat, ko znamo iz svoje vrednosti in pristnosti postaviti mejo. Meje pomenijo, da v tla zarišemo jasno črto in rečemo »okej sem, moje želje in potrebe so vredne« ali »toliko sem dal/a in to je povsem dovolj«. Vse ostalo se lahko hitro prelevi v perfekcionizem, razvrednoteno človeškost, v prevzemanje odgovornosti za druge in za delo, ki ga morajo opraviti sami.

Kadar npr. damo velik del sebe, a ljudem to še vedno ni dovolj in nas za to kritizirajo, je pomembno, da v sebi prepoznamo, ali jim skušamo zaradi kritike priti še bolj naproti. Ali se za to, kar smo in kar smo lahko ponudili, začnemo opravičevati? Ali se skušamo prilagajati, popravljati, dokazovati, spreminjati, ter iskati v sebi, kje lahko še kaj ustvarimo, zato da bo drugi osebi »dovolj«?

Znotraj področja dela z ljudmi vedno znova opažam, da ljudje pričakujejo hitro rešitev ali odgovor strokovnjaka na drugi strani. A ni čarobne palice, s katero bi 2x ali 3x zamahnili in čudežno pozdravili razbolela čustva.  Velikokrat moramo pri delu z ljudmi držati prostor za to bolečino razočaranja in s tem biti tudi predmet kritike, ker naša podpora/prispevek ni v čudežnem zamahu rešilo tega, kar povzroča osebi dolgoletno stisko. Razočaranje, ko pričakovana knjiga/ seminar/ strokovnjak/ terapija ne reši v enem koraku neke težave ali zadovolji neko našo potrebo, je težko in pra-staro. Bolečino, ki je nastala, ko nas je nekoč nekdo pustil same in razočarane ali ko se v našem življenju nikoli nič ni zares spremenilo na boljše, hočemo zakrpati, zato zrcalimo svoja pričakovanja v drugega človeka ali v stvar, ki je delo človeških rok. Čeprav izhajamo iz pristne, legitimne potrebe, nevede tudi razčlovečimo strokovnjaka, v katerega smo še »zadnjič v življenju« položili svoje »zadnje upanje za svojo rešitev«.

Sebe naredimo za osebo, ki (še) ni cel(ovit)a, strokovnjaka pa za boga, in ko ne dostavi tega, kar smo pričakovali (da bi nas rešil in naredil cele), razvrednotimo tudi njegovo človeškost. Strokovnjak nas ne bo popravil. Popraviti je treba idejo, da nas je sploh treba popraviti.

V službi za ljudi

Da nas na področju dela z ljudmi bolečina kritike in razočaranja ne posrka in razvrednoti kot človeka, moramo postaviti določeno mejo, ki nam omogoča, da razvijemo trdno hrbtenico in ohranimo prednjo stran mehko in ranljivo.

Mehkobo ohranimo, ko zmoremo zdržati z razočaranjem in bolečino, ki jo morebiti ob nas začuti nekdo drug. Hkrati se moramo zavedati, da nismo odgovorni za to, kako nas doživijo drugi ljudje, ampak smo odgovorni za svoja doživetja. Ob razočaranjih drugih se namreč lahko prebudijo tudi naše osebne izkušnje razočaranja.

Mejo postavimo, ko se zavemo, da nismo odgovorni za rast in za delo, ki ga mora opraviti vsak odrasel posameznik sam. Odgovorni smo, da ponudimo orodja in da držimo varen prostor za tiste, ki se odločijo za delo z nami in ob tem skrbimo za lastno psihohigieno. Toda ne moremo opraviti tujega procesa in dela za druge ljudi, lahko smo le ranljiva priča drugi osebi in njenemu življenju. Tako npr. v psihoterapiji ne moremo dati odgovorov, lahko pa se pomagamo spraševati. Kot odgovorne osebe ne moremo odvzeti tuje odgovornosti in ljudi vkleniti v zlate okove, zaradi katerih nikoli ne bodo mogli zares živeti svojega, svobodnega življenja.

Mehka prednja stran

Od kar ustvarjam vsebine za senzitivne osebe, sem v želji, da sledim svojemu srcu, precej izpostavila svojo prednjo stran. Ljudje me tudi kritizirajo, mi pojasnjujejo, kako mojih objav ne morejo brati, ker so predolge, me slovnično popravljajo, med tem, ko o tem, kaj je v njih prebudilo napisano, velikokrat ne zmorejo povedati ničesar. Tukaj se pokaže priložnost, da svojo senzitivnost zamenjam za šibko hrbtenico ali da pretirano zaščitim svoje mehko srce in postanem trda. Iskreno? Oboje me pogosto zamika.

A na dolgi rok ne izberem ne enega ali drugega, saj bi davek plačala s civiliziranostjo divjega v svojem srcu, ki je z menoj že od pamti-veka. Tega si enostavno ne morem privoščiti, saj sama hrepenim po svetu, ki bo bolj pristen in mehak. Kdo ga bo ustvaril, če ne tisti, ki si želimo takega sveta?

Kadar ignoriramo šepet našega srca, se le-ta prelevi v bojni krik.

Allie Michelle

Vsak dan znova življenju dopuščam, da se me dotika in hodi skozi mene, saj sem dojela, da je nagrada moje odprtosti in mehkobe bistveno večja od cene, ki jo moram plačati za svoje močnejše doživljanje. Pogosto se znajdem v nelagodju, a se ga tudi čedalje manj bojim, kar pa ne pomeni, da sem zaradi tega zaščitena pred njim.

Na koncu namreč nobena moja priprava ne more odvzeti žela bolečini in me pripraviti na šok, ki se zgodi, ko vame butne (ne)pričakovan val novega doživetja. Odvzet mi je bil le dragocen čas, ki bi ga lahko porabila za to, da bi postala mehkejša v iskanju načinov skrbi zase, da bi zaupala sebi in s tem izgradila trdnejšo hrbtenico ter z večjo fleksibilnostjo ohranjala senzitivnost in sledila sebi.

V resnici ni smisel v tem, da premagamo vse svoje izzive, pozdravimo vsa svoja čustva, zakrpamo vse rane iz otroštva, da se jih nikoli več ne bomo spominjali. Nismo namreč težava, ki bi jo bilo potrebno rešiti. Naša čustva niso delčki, ki bi jih bilo potrebno sestaviti v smiselno podobo, zato da bi lahko bili celi. Okej je, če čutimo tudi težka čustva, čeprav nam niso všeč. Skrivnost se skriva v tem, da si dovolimo začutiti določeno čustvo, mu pustiti, da doseže vrh intenzitete, in nato prisostvovati temu, kako čustvo počasi izgublja svojo moč in se naravno premakne skozi nas, brez sile. Tu začnemo gojiti zaupanje vase in v svojo sposobnost, da zmoremo zdržati tudi s težkimi stvarmi, in tukaj se zgodi dejanska sprememba naših izkušenj.

Življenje ni svobodno, ko je izpraznjeno bolečine, življenje je svobodno, ko se mu zmoreš odpreti v vsej polnosti in biti s tistim, kar nosiš v sebi. Bistvo je namreč v večanju naše kapacitete, s čimer lahko naša čustva prosto prihajajo in odhajajo.

Moč je v mehkobi.

Želim, da bi vsi našli bolj mehke načine raziskovanja svojih bremen ...

Maruška


Si kdaj zaželiš, da bi bil/a manj senzitivna/en? Se hitro postaviš v čevlje drugega in včasih doživljaš, kot da te čustva preobremenijo? Želiš pridobiti poglobljeno razumevanje sebe, svoje senzitivnosti in se naučiti negovati svoje darove za bolj polno življenje? 8-tedenski spletni program za senzitivne je bil ustvarjen z namenom, da ti pomaga razumeti, sprejeti in negovati vse plasti tvoje senzitivnosti ter najti ravnovesje v svetu, ki se pogosto zdi vse prej kot tankočuten. Več o programu si lahko prebereš na povezavi tukaj.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: