O ČUSTVIH IN INTUICIJI SKRB ZASE

Trdna hrbtenica, mehka prednja stran, divje srce

Navdih za ta zapis črpam iz epizode podkasta Brene Brown. V epizodi Brene Brown uporabi metaforo Joan Hallifax »Strong Backs, Soft Fronts, and Wild Hearts«.

Močno čustveno doživljanje ima za senzitivna srca določeno ceno. Težke izkušnje zaradi našega globokega predelovanja v našem življenju pustijo več nelagodja.  Zaradi strahu pred tem nelagodjem pa lahko kot visoko senzitivna oseba izbereš dve drugi poti, na katerih plačuješ še višjo ceno – necelovito življenje.

V prvem scenariju svojo senzitivnost in mehko prednjo stran zamenjamo za mehko (šibko) hrbtenico. Dvomimo vase, se kritiziramo, spreminjamo za druge, opravičujemo, prilagajamo in dokazujemo. S težavo rečemo »ne«, ko začutimo, da imamo nečesa dovolj. Ker vemo, kako boli, če te nekdo rani ali kadar določene potrebe niso zadovoljene, storimo vse, da bi se izognili prizadejanju bolečine drugim, zaradi česar smo pripravljeni iti čez sebe in prihajati naproti, med tem, ko druga oseba stoji na mestu. Skušamo dostaviti tisto »nekaj ekstra«, da bi drugi ob nas ne bili prizadeti in s tem prevzamemo podobo »boljše osebe«.

Hitro se lahko počutimo, kot da nimamo česa za ponuditi, če ne počnemo vsega zgoraj naštetega. (Hm … Nekaj zdrave jeze bi nam tukaj prišlo še kako prav.)

V drugem scenariju skušamo zaščititi svojo senzitivnost in iz strahu ustvarimo ščit za mehko prednjo stran. S ščitom »težke kategorije« hodimo okoli pripravljeni na obrambo tako pred ljudmi kot pred svojimi čustvi. Hočemo popraviti sebe in svoje razbolelo doživljanje, hitro pokritiziramo druge, radi prevzamemo vlogo žrtve in druge krivimo, če stvari ne gredo, tako kot bi si želeli.

Tako prvi kot drugi scenarij nastaneta, kadar svojo mehkobo zategnemo iz strahu ali pa jo žrtvujemo za večji občutek vrednosti. Toda, če bi ojačali naš hrbet in razvili hrbtenico, ki bo fleksibilna in hkrati močna, bi lahko obdržali tudi svojo mehko, odprto prednjo stran in naše divje srce bi lahko svobodno sanjalo in ustvarjalo.

Trdna hrbtenica se skriva v tvoji vrednosti

Hrbtenica postaja trdna takrat, ko prepoznamo svojo vrednost in izberemo pristnost. To ni vedno enostavno, saj se lahko na vsakem koraku srečujemo s pričakovanji, kritiko in strahom, da bomo zavrnjeni. Zato je to zavesten proces, v katerem vedno znova sprejmemo odločitve poravnane z našimi vrednotami.

Ko se enkrat pokažeš v vsej svoji pristnosti, boš deležen kritike. Kritiko senzitivni precej težko prenašamo. A svet bo kritiziral. Ljudem naša senzitivnost ne bo všeč in tudi to, kar ustvarimo iz lastnega notranjega sveta, mnogim ne bo všeč. Ljudem ne bodo všeč naša navidezna ne-praktičnost, zamišljenost in zasanjanost, naš tankočuten tempo, naše globoko doživljanje, naša mehkoba, skrivnostnost, misticizem, tihota … A na koncu se je treba vprašati, kdo v mojem življenju resnično šteje in za koga sem tu. S slednjim gradim fleksibilno hrbtenico.

Hrbtenica postaja trdna torej tudi takrat, ko znamo iz svoje vrednosti in pristnosti postaviti mejo. Meje pomenijo, da v tla zarišemo jasno črto in rečemo »okej sem, moje želje in potrebe so vredne« ali »toliko sem dal/a in to je povsem dovolj«. Vse ostalo se lahko hitro prelevi v perfekcionizem, razvrednoteno človeškost, v prevzemanje odgovornosti za druge in za delo, ki ga morajo opraviti sami.

Kadar npr. damo velik del sebe, a ljudem to še vedno ni dovolj in nas za to kritizirajo, je pomembno, da v sebi prepoznamo, ali jim skušamo zaradi kritike priti še bolj naproti. Ali se za to, kar smo in kar smo lahko ponudili, začnemo opravičevati? Ali se skušamo prilagajati, popravljati, dokazovati, spreminjati, ter iskati v sebi, kje lahko še kaj ustvarimo, zato da bo drugi osebi »dovolj«?

Pri svojem delu vedno znova opažam, da ljudje pričakujejo hitro rešitev ali odgovor. A ni čarobne palice, s katero bi 2x ali 3x zamahnili in čudežno pozdravili razbolela čustva.  Velikokrat moram držati prostor za to bolečino razočaranja in s tem biti tudi predmet kritike, ker moja objava, predavanje, delovni list ali kaj drugega ni v čudežnem zamahu rešilo tega, kar povzroča osebi dolgoletno stisko. Razočaranje, ko pričakovana knjiga/ seminar/ strokovnjak/ terapija ne reši v enem koraku neke težave ali zadovolji neko našo potrebo, je težko in pra-staro. Bolečino, ki je nastala, ko nas je nekoč nekdo pustil same in razočarane ali ko se v našem življenju nikoli nič ni zares spremenilo na boljše, hočemo zakrpati, zato zrcalimo svoja pričakovanja v drugega človeka ali v stvar, ki je delo človeških rok. Čeprav izhajamo iz pristne, legitimne potrebe, nevede tudi razčlovečimo strokovnjaka, v katerega smo še »zadnjič v življenju« položili svoje »zadnje upanje za svojo rešitev«.

Sebe naredimo za osebo, ki (še) ni cel(ovit)a, strokovnjaka pa za boga, in ko ne dostavi tega, kar smo pričakovali (da bi nas rešil in naredil cele), razvrednotimo tudi njegovo človeškost. Strokovnjak nas ne bo popravil. Popraviti je treba idejo, da nas je sploh treba popraviti.

Da me bolečina kritike in razočaranja pri delu ne posrka in razvrednoti kot človeka, moram postaviti določeno mejo, ki mi omogoča, da razvijem svojo trdno hrbtenico in ohranim prednjo stran mehko in ranljivo.

Mehkobo ohranim, ko zmorem zdržati z razočaranjem in bolečino, ki jo morebiti ob meni začuti nekdo drug. Hkrati se moram zavedati, da nisem odgovorna za to, kako me doživijo drugi ljudje, ampak sem odgovorna za svoja doživetja. Ob razočaranjih drugih se namreč lahko prebudijo tudi moje izkušnje razočaranja.

Mejo postavim, ko povem, da nisem čarovnik s čarobno paličico in predvsem nisem odgovorna za rast in za delo, ki ga mora opraviti vsak odrasel posameznik sam. Odgovorna sem, da ponudim orodja in da držim varen prostor za tiste, ki se odločijo za delo z menoj in ob tem skrbim za lastno psihohigieno. Toda ne morem opraviti tvojega procesa in dela zate, lahko sem le ranljiva priča tebi in tvojemu življenju. Ne morem dati odgovorov, lahko pa se ti pomagam spraševati. Kot odgovorna oseba ne morem odvzeti tvoje odgovornosti in te vkleniti v zlate okove, zaradi katerih nikoli ne boš mogel/mogla zares živeti svojega, svobodnega življenja.

Mehka prednja stran

Od kar ustvarjam vsebine za senzitivne osebe, sem v želji, da sledim svojemu divjemu srcu, morala precej izpostaviti svojo prednjo stran. Ljudje me lahko po mili volji kritizirajo, mi pojasnjujejo, kako mojih objav ne morejo brati, ker so predolge, me slovnično popravljajo, med tem, ko o tem, kaj je v njih prebudilo napisano, velikokrat ne zmorejo povedati ničesar. Tisti, ki spremljajo moje delo, mi lahko napišejo, da jim s svojimi prispevki in vsebinami nisem dala dovolj in da torej nisem dostavila pričakovanega. Tudi tukaj se pokaže priložnost, da svojo senzitivnost zamenjam za šibko hrbtenico ali da pretirano zaščitim svoje mehko srce in postanem trda. Iskreno? Oboje me pogosto zamika.

A na dolgi rok ne izberem ne enega ali drugega, saj bi davek plačala s civiliziranostjo divjine v svojem srcu, ki je z mano že od pamti-veka. Tega si enostavno ne morem privoščiti, saj sama hrepenim po svetu, ki bo bolj pristen in mehak. Kdo ga bo ustvaril, če ne tisti, ki si želimo takega sveta?

Kadar ignoriramo šepet našega srca, se le-ta prelevi v bojni krik.

Allie Michelle

Vsak dan znova življenju dopuščam, da se me dotika in hodi skozi mene, saj sem dojela, da je nagrada moje odprtosti in mehkobe bistveno večja od cene, ki jo moram plačati za svoje močno doživljanje. Pogosto se znajdem v nelagodju, a se ga tudi čedalje manj bojim, kar ne pomeni, da sem zaradi tega zaščitena pred njim.

Na koncu namreč nobena moja priprava ne more odvzeti žela bolečini in me pripraviti na šok, ki se zgodi, ko vame butne (ne)pričakovan val novega doživetja. Odvzet pa mi je bil dragocen čas, ki bi ga lahko porabila za to, da bi postala mehkejša in lahkotnejša v iskanju načinov skrbi zase, zaupala sebi in s tem izgradila bolj trdno hrbtenico ter tako z večjo fleksibilnostjo ohranjala senzitivnost in sledila sebi.

V resnici ni smisel v tem, da premagamo vse svoje izzive, pozdravimo vsa svoja čustva, zakrpamo vse rane iz otroštva, da se jih nikoli več ne bomo spominjali. Nismo namreč težava, ki bi jo bilo potrebno rešiti. Naša čustva niso delčki, ki bi jih bilo potrebno sestaviti v smiselno podobo, zato da bi lahko bili celi. Okej je, če čutimo tudi težka čustva, čeprav nam niso všeč. Skrivnost se skriva v tem, da si dovolimo začutiti določeno čustvo, mu pustiti, da doseže vrh intenzitete, in nato prisostvovati temu, kako čustvo počasi izgublja svojo moč in se naravno premakne skozi nas, brez sile. Tu začnemo gojiti zaupanje vase in v svojo sposobnost, da zmoremo zdržati tudi s težkimi stvarmi, in tukaj se zgodi dejanska sprememba naših izkušenj.

Življenje ni svobodno, ko je izpraznjeno bolečine, življenje je svobodno, ko se mu zmoreš odpreti v vsej polnosti in biti s tistim, kar nosiš v sebi. Bistvo je namreč v večanju naše kapacitete, s čimer lahko naša čustva prosto prihajajo in odhajajo.

Moč je v mehkobi.

Želim, da bi vsi našli bolj mehke načine raziskovanja svojih bremen ...

Maruška

6 komentarjev

  1. Pozdravljena, Maruška, hvala za te lepe besede. Tvoje objave redno prebiram in so mi všeč. Potolazijo me, ker ob njih spoznam, da nisem edina, ki tako čutim. Pravzaprav so mi odkrile mojo lastno vrednost in odvzele breme prepričanja, da je z mano nekaj narobe. Pravzaprav je narobe to, da si ne pustimo biti, kar smo. Lahko smo hvaležni za globoko doživljanje, zaradi katerega ne potrebujemo veliko in nas osreči že malenkost, lep nasmeh, dobro skuhano kosilo za drage, ptičje petje, pogled na čudovito naravo, sreča ob družinskem srečanju… Pa to niso klišeji, res je tako 😊 lahko noč želim in se beremo 😊Julijana

    Liked by 1 person

    1. Pozdravljeni, Julijana!

      Hvala za vaše iskreno sporočilo in predvsem hvala, ker berete in spremljate objave! Mi veliko pomeni, da ste si vzeli čas in zapisali to sporočilo. Točno to, če je kaj treba popraviti, je to naša ideja, da nas je treba popraviti. In ne bi se mogla bolj strinjati z vašim zadnjim delom, vse, kar ste napisali, res niso klišeji, so barva in globina našemu življenju. Redkost je se tega zavedati. ❤

      Maruška

      Liked by 1 person

  2. Pozdravček
    Lepo si obrazložila pričakovanja bralcev po čarobni palici.
    Mislim, da je malokdo pripravljen sam vložiti kaj dela in truda v svoj napredek. Vse preveč verjamemo v instant napitke, ki delajo čudeže že v nekaj urah ali celo minutah.
    Ti zelo dobro pokažeš pot, a prehoditi jo mora vsak sam. Opozoriš na oznake, a videti jih mora vsak sam.
    Pot do najmanjše spremembe, ki jo naredimo pri sebi pa lahko traja tudi leta in ni ga terapevta, ki bi znal tako mojstrsko zamahniti, da bi v trenutku odpravili svojo čustveno težavo.
    Vem, da imaš trdno hrbtenico in mehko sprednjo stran in da te ljudje, ki pričakujejo rešitev po enem branju in so zato razočarani ne bodo zmotili pri nadaljnjem delu.
    Vse dobro.
    Marijana

    Liked by 1 person

  3. Najbolj pogumni smo, ko razkrijemo svoje šibkosti, kajne? Pogum za to pa mora rasti v divjem srcu. Lep zapis, ga. Maruška. Se najdem v njem, saj so tudi v meni rane. In teh bi se rada znebila kot sršečih osa, ki ne dajo miru.
    Ja, umetnost je ne vzeti osebno mnenja drugih. Tega se tudi učim(o). In povedati umirjen odgovor, kadar bi najraje kričali ali jokali.
    Hvala za razmišljanja, ki širijo obzorja.
    Vse dobro vam želim!

    Všeč mi je

    1. Andreja, hvala za vaš odziv. Res je dragoceno, če se lahko povežem z bralci.
      Velikokrat je res izziv razkriti šibkosti, včasih pa je potrebno tudi veliko poguma za razkrivanje močnih točk in veselja.
      Da lahko nekoliko izpustimo naše rane, se moramo sprva naučiti, da jih opazimo, malo sedimo z njimi in se v tem našem raziskovanju vprašamo, kaj potrebujemo. Takrat navadno rane postopoma dajo mir. S tem ne mislim, da se moramo valjati v njih, nikakor. (Včasih je smiselno tudi to, da se za en čas malo odklopimo od ennehnega raziskovanja.) Z raziskovanjem mislim to, da si dovolimo čutiti, saj edino s tem lahko sčasoma izpustimo. Je proces, ki prinese nelagodje, zagotovo. Tudi ne rabimo sami skozi ta proces, pravzaprav je lahko precej mučno, če gremo sami čez vse to …
      Jeza je na mestu in včasih nima smisla, da se trudimo povedati stvari na miren način, če se nam je zgodila krivica. Priznati si to jezo in si dati dovoljenje, da je okej, če jo čutimo, je del procesa izpuščanja. Je pa jeza res lahko zelo neprijetno čustvo za senzitivne, saj je intenzivna sama po sebi.

      Hvala, ker berete in spremljate objave. Nikakor mi ni samoumeven čas, ki si ga zato vzamete.
      Vse dobro tudi vam,

      Maruška

      Všeč mi je

Odgovorite Marijana Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: