SKRB ZASE USTVARJALNI PROCES

Instagram kot ustvarjalno orodje (čuječa uporaba in nasveti za visoko senzitivne osebe)

Socialna omrežja so lahko lepa priložnost, da delimo sebe in svoje delo/interese in se povežemo z drugimi ljudmi. Mnogi smo na teh platformah tako v vlogi ustvarjalcev vsebin, kot tudi v vlogi tistih, ki konzumiramo vsebine. Brez instagrama ne bi našla določenih oseb, ki me navdihujejo pri ustvarjanju svoje poti.  V zadnjih dveh letih sem tako npr. stopila v stik z senzitivnimi ustvarjalci iz različnih delov sveta, se vključila v različne spletne skupine z isto mislečimi ljudmi in postala bolj drzna v svoji viziji. Vedela sem namreč, da potrebujem spodbudo, ki mi bo pomagala verjeti v to, kar želim ustvariti, a v svojem okolju nisem našla ničesar podobnega temu, po čemer sem hrepenela. Čeprav sem kot ustvarjalka na instagramu zares aktivno le dobro leto, z namenom, da ozaveščam o senzitivnosti, je instagram orodje, ki ga moram kot visoko senzitivna oseba znati uporabljati modro in preudarno. Instagram namreč v svojem jedru ni poravnan z mojo senzitivnostjo, zaradi česar potrebujem drugačen pristop.

Če si tudi ti na instagramu (ali kakšnem drugem socialnem omrežju), spodaj delim nekaj vidikov, o katerih je smiselno razmisliti, ko se priklopimo na virtualen svet.

Socialna omrežja prispevajo k preobremenjenosti živčnega sistema

Socialna omrežja so nasičena z vizualnimi informacijami, ki obremenijo naš živčni sistem v zelo kratkem času. Kot visoko senzitivna oseba veliko zaznaš, bereš med vrsticami in zaznano tudi globlje procesiraš, zato ob vsaki fotografiji ali citatu nezavedno posrkaš čustveno podlago objave. Po samo nekaj minutnem »skrolanju« lahko izkušaš utrujenost, določeno mero tesnobe in mentalne megle.

Obremenjenost in utrujenost na socialnih omrežjih lahko izvirata tudi iz dejstva, ko skušamo slediti »pravilnemu«, normalnemu oz. tradicionalnemu načinu uporabe teh platform, kar pa pogosto ni poravnano s tem, kdo smo senzitivni v svojem jedru.

Npr.: Za boljši doseg ljudi na socialnih omrežjih sledimo najnovejšim trendom, po potrebi objavimo vsak dan določeno količino story-jev, delimo kratke video posnetke ipd., a takšen način ni poravnan s tem, kako deluje naš senzitiven živčni sistem. Pri tem ne pozabimo, da kadar se konstantno trudimo biti nekaj, kar nismo, in delovati na načine, ki so nam nenaravni, porabimo veliko več energije, kot če bi delovali po svojih naravnih instinktih in bili to, kar smo.

Ustvarjajmo preden začnemo konzumirati

Pred leti sem nekje prebrala, da smo ljudje skupek 5 oseb, s katerimi preživimo največ časa. Ugotovila sem, da mi kot senzitivni osebi te besede pomenijo zelo veliko. Dve lastnosti visoko senzitivnih oseb sta namreč globoko predelovanje informacij in zaznavanje subtilnosti. Naj gre za vizualno, slušno ali čutno informacijo, naši senzitivni možgani ujamejo skoraj nevidne dražljaje in vse zaznano predelujejo zelo globoko. Zaradi tega se dobesedno uglasim na ljudi in nevede prevzamem nase “vsebine” drugih, predvsem miselne vsebine (življenjska perspektiva, prepričanja ipd.), ki potem sooblikujejo moje življenje. Moja koža je koža kameleona.

Predstavljaj si sebe kot belo platno, na katerega lahko kaplja barva vseh drugih ljudi (tudi tistih na socialnih omrežjih), še preden uspeš priti zraven in na to platno naslikati kaj svojega. Za naše barve zmanjka prostora. Ob tem se je treba soočiti z naslednjo mislijo: Če nismo pripravljeni stopiti korak stran od socialnih omrežij in od tega, kar ustvarjajo drugi, nikoli ne bomo v polnosti izkoristili svojega potenciala. Zaradi tega sama vsak dan prvo ustvarjam svoje življenje, šele nato spremljam življenja drugih. Naj bo to v strogem umetniškem smislu, pri delu ali pa pri čisto vsakdanjih zadevah.

Zaradi tega imam tudi nizko kapaciteto za to, koliko profilov zmorem dejansko spremljati. Če mi slediš in ti jaz ne sledim nazaj, je to zaradi tega, ker sama nimam kapacitete, da bi sledila večjemu številu ljudi in ne zaradi tega, ker ne bi cenila in spoštovala tvojega dela ali tvoje prisotnosti na socialnih omrežjih.

Ustvarjalni proces nad strukturo

Socialna omrežja s svojimi algoritmi od nas zahtevajo določeno strukturo in stabilnost. Če želimo imeti dober doseg ljudi (ali celo izpasti strokovno in profesionalno v primeru, da uporabljamo socialna omrežja tudi za delo), bi naj npr. objavljali svoje objave redno in ob določenih časovnih intervalih. Kar načeloma zelo dobro deluje za večino vseh ljudi na socialnih omrežjih, opažam, da imamo senzitivni precej težav s sledenjem pravilom, ki gredo proti naši naravi.

Struktura je stabilna, ustvarjalnost znotraj nas pa se spreminja in razvija in ker smo senzitivni pogosto zelo ustvarjalni, smo tudi zelo samosvoji. Ustvarjalni proces ima svoj ritmičen čas in razumeti ta proces je ustvarjalnost sama po sebi. 😊

Algoritem tega načeloma ne odobrava (seveda so izjeme vsakemu »pravilu«) in kar je dobro za številke, ne bo nujno dobro za naš dušni in mentalni mir. Ustvarjalen proces ti mogoče ne more zagotoviti predvidljivosti in strukture, zagotovi pa ti pristnost, ki se razvija skozi čas. (To ne pomeni, da znotraj ustvarjalnega procesa ne moreš imeti strategije in discipline ter da se moraš zanašati zgolj na svoj navdih).

Hkrati moramo razdelati tudi naša prepričanja, da profesionalnost pomeni konsistentnost in strukturo – ko gre npr. za moje delo z ljudmi, se logično držim ure, strukture, etilnih načel in razmejitev, toda pri ustvarjanju vsebin me bo težko kdo ukrotil in vtaknil v določene okvirje konsistence in kredibilnosti. Konsistentnost ne vodi nujno k uspehu in izpolnjenosti. Pri čustvenem, intuitivnem in ustvarjalnem delu mi je pomembneje zaupati svoji intuiciji. Prav tako sama trdno verjamem, da je največje merilo kredibilnosti naša človeškost. V prvi vrsti sem človek, na drugo mesto bi dala vlogo ustvarjalke, šele na to bi začela govoriti o pomenu svoje izobrazbe in poklica.

Bolečina primerjanja

Med podrsavanjem po socialnih platformah smo bombardirani z informacijami o telovadbi, dietah, osebnostni rasti, o knjigah, ki bi jih naj prebrali, če želim doseči xy, o podkastih, ki bi jih naj poslušali, o potovanjih in počitnicah itn. Ljudje načeloma vse to delimo iz čistega veselja, ker želimo deliti del svojega življenja z drugimi in se z drugimi povezati ali dobiti določeno socialno potrditev. Toda hitro se lahko zgodi, da nas vse te informacije preobremenijo. Občutek imamo, da nismo dovolj, če ne počnemo vsega tega, kar počnejo drugi, če ne kupimo še enega tečaja za osebnostno rast, če ne uporabljamo istih izdelkov, beremo enakih knjig in nasploh nismo del tega, kar je IN.

Čeprav se na zavestni ravni zavedamo, da se na soc. omrežjih načeloma deli najboljše momente, naši možgani še vedno primerjajo in to povzroči določeno čustveno bolečino. Hitro imamo občutek, da ne delamo dovolj s svojim življenjem, da nismo dovolj ustvarjalni, da naše službe niso dovolj dobre, da naša življenja niso dovolj izpolnjena in navdihnjena in da so naši notranji procesi nepomembni ali manj vredni, ker ne zmoremo ustvariti tega, kar ustvarijo drugi. Kot družba smo se strenirali, da cenimo samo »highlights-e«.

Ampak tisto, kar se dogaja v zakulisju je tudi globoko pomembno. Večji del našega življenja namreč niso highlightsi, ampak navadni dnevi od ponedeljka do nedelje, negotova obdobja, v katerih pogosto zgolj čakamo na nek cilj, ki bi ga naj dosegli v prihodnosti. Čakamo na trenutek, da bo enkrat nekaj drugače in pravzaprav ne znamo zares biti z našo negotovostjo, odprtimi vprašanji in neizpolnjenimi pričakovanji. Socialna omrežja lahko to dodatno okrepijo in razvrednotijo naše izkušnje. Tako kot nam lahko kdaj pomagajo regulirati naše izkušnje, nas lahko tudi zavedejo v izogibanje regulaciji. Toda tudi negotovi in boleči deli naših zgodb so okej in zaslužimo si, da se v teh zgodbah ne zapustimo. Konec koncev sta negotovost in bolečina del naše izkušnje tega, kaj pomeni biti človek. S tem ne mislim, da je okej, če trpimo, ampak da ni nič sramotnega v težkih čustvih in da smo v sredini procesov že celi.

To, kar vidimo in živimo na socialnih omrežjih znotraj kvadratkov, niti približno ne more zaobjeti naše notranje divjine, ki jo živimo povsem izven okvirjev (opa, metafora v dveh plasteh!). Življenje valovi, dela ovinke ter prinaša lepoto in bolečino. Poskrolajmo zato prvo po svojih mislih, željah, čustvih, idejah, potrebah in informacijah znotraj nas, preden gremo skrolati po socialnih omrežjih in iskati v drugih to, kar imamo v sebi.

Modrost se namreč ne rodi iz tega, ko opazujemo in poslušamo druge ljudi, modrost se rodi, ko poslušamo in opazujemo sebe.

Meni pomaga tudi to, da znam biti živa v svojem življenju in da se prepuščam temu, kar se zgodi tekom mojega dneva. Ko zaprem svoj laptop ali pospravim telefon v predal, vidim okoli sebe lep dom in ljudi, ki me imajo radi. To mi je najpomembnejše. Moje srce je posledično bistveno bolj mirno, in občasno skrolanje po ekranu bistveno manj boleče.

Kadar ni odziva in pomen dopaminskega sistema

Kvantiteta je povezana s strukturo, ki se »pričakuje« na socialnih omrežjih. Moč našega dosega in vrednost naših objav se merita v številkah. Številke na instagramu smo zamenjali za merilo potrdtive oz. za merilo naše vrednosti in koristnosti. Razumljivo, saj smo bili to naučeni. Če dobim v šoli določeno oceno, mi to da informacijo, koliko znam. Če na izpitu dosežem določen procent, vem, koliko sem dobra v nečem. Če dobim določeno količino prijav na moje programe in če zaslužim določeno količino denarja, vem, koliko sem zares pomembna in kako sem dobra v svojem delu. Če dosežem toliko in toliko ljudi ali dobim toliko in toliko sledilcev in všečkov, sem vredna/pomembna/koristna toliko in toliko. Več=boljše. Ta princip se samo-potrjuje, kajti več sledilcev lahko za neko podjetje ali za hobi ustvarjalca dejansko pomeni več prepoznavnosti, več socialne potrditve, več priložnosti, več prodanih produktov/storitev itn.

Psihologija, ki se skriva v ozadju tega točno pozna naš način razmišljanja. Naši možgani zaključijo, da večje številke dejansko pomenijo tudi več in boljše. In čeprav smo npr. lahko razočarani, ker neka naša objava ni dobila odziva, ki smo si ga želeli (in okej je, če smo ob tem razočarani – to ni znamenje, da ne delamo dovolj ali da narobe čutimo, ampak je znamenje naše človeškosti), na nevaren način izpostavljamo zdravje naših možganov in živčnega sistema določeni mašineriji, ki deluje v ozadju socialnih omrežij.

Naše vrednosti dopamina (hormon, ki nas navda z dobrimi občutki, ko zaznamo npr. določeno število všečkov ali odzivov na našo objavo) so na socialnih omrežjih v precejšnji nevarnosti. Nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo z našo objavo in načeloma ljudje na socialnih omrežjih delimo objave zato, da bi se povezali z drugimi in počutili dobro (povišali določeno mero dopamina v našem živčnem sistemu). Psihologija v ozadju delovanja socialnih omrežij hitro zmeša naše vrednosti dopamina v nas in nas na dolgi rok lahko dela tudi odvisne.

Če želimo to dinimako razumeti globlje, se moramo zavedati, da ima vsaka oseba svojo osnovno raven dopamina. Ko npr. zaužijemo čokolado, potelovadimo, pojemo dober obrok, spijemo kozarec vina, pokadimo cigareto, se prepustimo varni spolnosti, dobimo novo stvar iz trgovine ali prejmemo določeno število všečkov na instagramu, vrednosti dopamina v nas poskočijo, a le za kratek čas. Po tem skoku, ko dopamin naraste na določen vrhunec, sledi tudi padec vrednosti dopamina v nas, in sicer pod našo osnovno raven dopamina, zaradi česar se lahko po določeni aktivnosti, dogodku ali substanci počutimo rahlo izpraznjene in brezvoljne. To npr. pomeni, da se lahko po nekem pomembnem in lepem dogodku, kot je npr. diploma, v naslednji dneh ali že isti dan počutimo utrujene ali kot “kup dreka”, če povem po domače. Nenehni dopaminski vrhunci in padci (ki so na socialnih omrežjih izjemno pogosti) lahko privedejo do odvisnosti in celo izčrpanosti, zaradi česar moramo omejiti pogosta nihanja in jih narediti čim redkejša. Sama se zato redno odklapljam iz socialnih omrežij in za zdrave nivoje dopamina skrbim v najbližjih odnosih (in občasno s čokolado, seveda 😊!).

Kadar pa vseeno delim svoje vsebine na teh platformah, se redno vračam k naslednjemu: Dovolj je, če ustvarim stik z enim srcem (včasih je to le moje srce, ker si dovolim vztrajati na ustvarjalni poti in izpolniti obljubo, ki sem jo dala 5-letni Maruški). Objava mogoče ne dobi velikega odziva, a se dotakne ene osebe na močan način in ji prinese uvid, tolažbo ali spodbudo . Naše objave se lahko dotikajo tudi ljudi, za katere sploh ne vemo, da se jih dotikajo. Ljudje se včasih sploh ne odzivajo na objave s komentarji, všečki in drugimi načini, temveč konzumirajo vsebine iz varne razdalje (sploh pri tabu temah).

Pomen/prispevek ustvarjenega ni v tem, da imamo veliko občinstvo, da prejmemo večjo socialno potrditev (v obliki všečkov) ali da nas pozna široko število ljudi. Pomen je v globini našega vpliva. Na to pa v družbi, ki v vseh svojih strukturah vse meri v številkah, z lahkoto pozabimo.

Smiselno je pogledati tudi širšo sliko. Ustvarjalci se radi ukvarjamo z določeno objavo, kot da je od ene specifične objave odvisna celotna prihodnost našega profila. Ko ni želenega odziva na objavo, ko ni komentarjev in všečkov, se lahko počutimo poražene in kot da nismo dovolj ali kot da nimamo dovolj. A to je zgolj ena objava in pred seboj imamo še nešteto objav in dolgo ustvarjalno pot. Ne gre za šprint ampak za tek na dolge proge. Objavimo torej tisto objavo, nato se vrnimo k svojemu ustvarjalnemu procesu in ustvarjajmo naprej.

Informacija ni transformacija

Socialna omrežja so nas natrenirala, da vsebine konzumiramo do nedoločene točke. Po ekranu lahko podrsavamo ure in ure, prebiramo kratke stavke in besede, reagiramo iz ne-čuječega stanja in tako nevede pademo v trans, kjer se pravzaprav ne more zgoditi nobena primerna integracija, kritična analiza prebranega/videnega/slišanega ali poglobljeno in tankočutno razumevanje in raziskovanje novih informacij.

Vedno znova imamo na dosegu roke ventil, skozi katerega (lahko) spuščamo svojo notranjo napetost, kakršnakoli že je. Informacije se zaradi pomanjkanja notranjega pritiska v nas ne predelajo v dejansko znanje, naše izkušnje in doživljanje pa ne v modrost in intuicijo.

Čeprav po ekranih podrsavamo v ranljivi želji, da bi našli navdih, odgovore, modrost idr., v resnici s tem ne oblikujemo zares svojega. Kot že večkrat do sedaj, poudarjam, da je smiselno, da prvo podrsamo po svojem navdihu, svojih idejah in svojih odgovorih. Izumimo prvo svoje #hashtage. Če se ne bomo redno umikali od socialnih omrežij, se prepuščali tišini in samoti, ne bomo zmogli zares utelesiti počitka, ki ga senzitivni tako zelo potrebujemo v današnjem svetu.

Instagram kot orodje povezovanja

Instagram je deležen svoje kritike, velikokrat povsem legitimno. Predvsem takrat, ko pozabimo, da za vsakim profilom in objavo stoji kompleksno človeško bitje. Kadar pa tega ne pozabimo, lahko doživimo, kako se instagram profil počasi spremeni v prav življenjsko demonstracijo prijaznosti, navdiha, sočutja, pristnega stika, dobrega zgleda in ranljivosti. V preteklosti sem bila npr. priča temu, kako je iz profila nastala močna spodbuda in tolažba za bolj pristno življenje. Iz profila je nastala tudi prava skupnost, ki se srečuje izven instagrama. Še danes rada spremljam določene osebe na njihovih profilih, spremljam, kako se razvija njihovo življenje, kako dokumentirajo svoje ugotovitve, razmišljanja, izkušnje, in kako rastejo. Hvaležna sem, ker s svetom delijo del svoje zgodbe, s katero bogatijo tudi moje življenje.

Na kakšen način bomo uporabljali instagram (ali ga bomo sploh uporabljali) in kako bomo doživljali njegovo uporabo, je v veliki meri odvisno od nas samih, od naših razmejitev in od naše perspektive. Velikokrat instagram ni glavni problem, saj zgolj izpostavi naša prepričanja, čutenja in ideje o nas samih in o svetu, ki jih imamo tudi brez instagrama.

Za konec ponujam nekaj vprašanj, ki nam lahko pomagajo preusmeriti naše načine rabe soc. omrežij za večji notranji mir.

  • Kaj želiš deliti s svetom v tem obdobju svojega življenja? Na kakšen način se lahko najbolj pristno pojaviš na socialnih omrežjih z namenom, da se povežeš s tistimi ljudmi, za katere si tu?
  • Kaj bi ustvaril/a, če ne bi bilo pravil (in številk!) in bi lahko ustvaril/a karkoli (bilo bi všeč le tebi in nikomur drugemu)?
  • Na kakšen način meriš svoj vpliv, ki ga puščaš s svojim ustvarjanjem? Kako bi lahko na vrednost svojega dela pogledal/a z bolj kvalitativnimi očali?
  • Je instagram orodje, ki deluje zate ali pa bi svoje vsebine raje delil/a kje drugje (npr. na spletni strani, podkastu itn.)?
  • Je urnik tvojega objavljanja osnovan v tvoji pristnosti in intuiciji ali pa izhaja iz strahu? Kako bi se lahko na socialnih omrežjih pojavljal/a bolj iskreno, naravno?

Se prvič srečuješ z mojim delom?

Pozdravljen/a!

Sem Maruška, po poklicu zakonska in družinska svetovalka, po “srcu” pa ustvarjalka vsebin za visoko senzitivne osebe. Na spletni strani ustvarjam vsebine, ki ozaveščajo o visoki senzitivnosti in ponujajo razumevanje globoko senzitivnim, intuitivnim in ustvarjalnim posameznikom. Če želiš prejemati obvestila o novih objavah, izpolni spodnji obrazec s svojim email naslovom in se pridruži skupnosti senzitivnih. (Brez skrbi, ne bom smetila tvojega poštnega predala. Pošiljam samo tisto, kar je najpomembnejše.)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: