Brez kategorije

Ohraniti človeškost v virtualnem svetu

Sem upala, da bom lažje spisala te besede in v tem upanju več mesecev odlašala. Bilo me je strah narediti zadevo jasno in tekom časa sem dobila občutek, da moram najti prave besede, da bom sploh smela deliti to »pismo« ali ga poslati v inbox tistih, ki so na moji e-mail listi. Ves čas sem imela občutek, da pismu nekaj manjka in ga držala na varnem, kot da je nedokončano.

Celo leto sem se namreč ukvarjala s tem, kaj je zares primerno. Zaradi strokovnosti in etičnosti sem se držala nazaj. Čeprav se za dobro razločevanje vedno znova vračam k svojim vrednotam, med katerimi mi je najpomembnejša svoboda (in skupaj z njo transparentnost), je strah kar naprej prevagal tehtnico in mi zavozlal grlo. S tem sem predvsem v zadnjem letu v majhnih količinah izdajala samo sebe in nič čudnega ni, da sploh ne morem več ustvarjati. Težko sem si priznala, kako zelo me je pravzaprav strah, ko se zavem, da želim deliti svoje mnenje, da želim deliti svoje doživljanje in biti transparentna, a čutim, da zaradi dveh razlogov tega ne zmorem početi.

Razloga

Kot prvo, že vseskozi čutim, da zaradi svojega poklica »ne smem« pisati o svojem doživljanju. Da je pravzaprav povsem brezpredmetno, da bi to počela, ker ljudje ne želijo brati in poslušati o mojih izkušnjah in o mojih idejah, ampak želijo mojo pomoč. Zaznavala sem neizgovorjen pritisk sistema, iz katerega prihajam. Za strokovne delavce iz področja duševnega zdravja veljajo določeni kriteriji, znotraj katerih je okej, da delujemo v javnih prostorih. Mogoče že dolgo v sebi vem, da v tej formaciji ne želim stati in čutim bolečino, ker sem se toliko časa izdajala, kljub temu pa še vedno nimam pravega poguma ukrepati. Žalujem za tem, da bi pripadala in imela (mogoče izmišljeno) varnost sistema, iz katerega prihajam. Žalujem, ker nimam več okusa vanilje, ki bi ugajal vsem. Čeprav sem sama hitrejša in rada korakam sama, so se mi filmi o volkih samotarjih, ki hodijo svoje tranzite brez tropa, vedno zdeli zanič. Žalujem za isto-mislečimi, ki jih je težko najti in jih prav mogoče nikoli še nisem zares imela ob sebi.

Drugi razlog je bolj privatne narave. Ni mi okej, ko pomislim, da bi to, kar ustvarim, konzumiralo na stotine ljudi, ki jih sploh ne poznam in ki se v večji meri ne bodo odzvali na moje pisanje, ker predstavljam zgolj enega od mnogih profilov, ki deli uporabne informacije in ker je danes bolj varno stvar spremljati z distance in se ne vključevati. “Thank you, next!” Muči me to, da sem precej na očeh, odziva pa velikokrat ni. Pogosta enostranskost me postopoma izčrpava, zaradi česar se predvsem zadnje mesece ne pojavljam toliko na socialnih omrežjih. Sprašujem se, če je zaradi mojega razmišljanja tukaj sploh mesto zame. Mogoče enostavno nisem narejena za virtualni svet. Zdim se tujka v teritorijih, ki so izjemno domači mnogim. Zaradi tega se včasih počutim kot vsiljivec, ki naj neha jokcat in poskrbi za lasten občutek notranje varnosti. Stvar je kompleksnejša …

Moja potreba po samo-izražanju je močnejša od vsega drugega in ugotovila sem, da s to potrebo ne znam ravnati in da se te potrebe zato sramujem. Sram je pogosto posledica prekinjenega stika/odnosa. Pojavi se takrat, ko nas ljudje v nekem doživljanju pustijo same, nas ignorirajo, odkorakajo stran in ostanemo izpostavljeni svetu. Sama sem se čutila izjemno izpostavljeno znotraj sistemov, iz katerih prihajam, ko sem iskala pravo usmeritev v zvezi z mojim vprašanjem. Počutila sem se izpostavljeno tudi na tem profilu. Dolgo sem iskala razlog, zakaj se v meni nabira takšna drama okoli moje potrebe po samo-izražanju in zakaj tako dolgo traja. Psihološkega razloga nisem našla. Na tej točki bi začela verjeti kar nebu in zvezdam.

Dve silnici

V sebi zaznavam namreč dve močni silnici, ki se zdita nasprotni druga drugi – ena nosi težnjo po odkritem samo-izražanju, druga po iskreni in srčni pomoči ljudem. Čeprav se mi na prvo žogo zdi povsem izvedljivo živeti ustvarjalno transparentnost v javnem in zasebnem življenju ter obenem profesionalno strokovnost, ko delam ena na ena, je znotraj sistema iz katerega prihajam kopica nenapisanih pravil, ki bolj kažejo na to, da se moje ideje v realnosti ni pametno iti. V resnici niti ne vem, koliko bi bilo to dejansko izvedljivo tudi v praksi, saj ima terapevtski proces svojo specifično dinamiko in se terapevt tekom tega procesa nahaja v specifični vlogi s specifično odgovornostjo.

Drug izziv se nanaša na to, da se v prvi zgoraj omenjeni silnici skriva hkrati izvir neskončnega navdiha in potreba po ohranjanju vrednosti ustvarjenega. Spoznala sem, da sem v procesu deljenja vsega ustvarjenega, ki ne glede na vse na koncu izhaja iz mene, čutila, da težko zares zaščitim vrednost tega, kar počnem.

Da ob delitvi ustvarjenega pogosto čutimo določeno praznino, je za marsikoga normalno, saj je ustvarjalni proces dinamičen in kompleksen – ustvarjamo namreč novo realnost. Ko jo ustvarimo in porodimo v svet, nastane določena mera žalovanja in praznine. S tem ni enostavno ravnati. Potrebuješ veliko tankočutnosti in prav mogoče se skriva zame težava tudi v tem, da ne znam ravnati s svojo ustvarjalno energijo in poskrbeti zase takrat, ko imam bogata ustvarjalna obdobja.

Ni toliko stvar v tem, da bi bila negotova vase in v svoje talente, čeprav se, priznam,  velikokrat tudi podcenjujem. Stvar je v tem, da bi rada zaščitila sebe in svoje talente pred razvrednotenjem. Med tem, ko se trudim za dober namen in uporabljam sebe, svoj glas, svoje misli, svoje izkušnje in znanje – vse, kar v sebi globoko spoštujem, ker vem skozi kakšne procese sem vse to nabrala – čutim, da takšnega izpostavljanja ne zmorem več. Dajem najboljši del sebe, ker nikoli nisem znala drugače, kot da sem nosila svoje srce na dlani.

Ne štejem več, koliko te izpostavljenosti sem čutila tukaj v tem virtualnem okolju. Ugotovila sem, da je lahko to prostor odrezanega stika in razčlovečenosti, kar pa hitro postane leglo za gojenje občutka pomanjkanja/neprimernosti.

Ne zmorem zares navigirati socialne dinamike znotraj teh virtualnih prostorov. Preprosto povedano, ne znajdem se. Na tej točki s tem doživljanjem in iz spoštovanja do svojega notranjega sveta, do svoje primarne obrti (pisanja) in do svoje senzitivnosti, ne vem točno, kako deliti.

To ne pomeni, da se poslavljam od instagrama. Zaenkrat ne čutim, da bi to dejansko bila prava pot. Vem le to, da potrebujem boljše razmejitve in da na nove načine ovrednotim svoje delo. Ne da kogarkoli kontroliram, komurkoli jemljem svobodo in povzročam pritisk, ampak da zaščitim sebe.

Kajti ne ustvarjam le na podlagi objektivne znanosti, ampak tudi na podlagi lastnih izkušenj in izkušenj drugih. Vse, kar je ustvarjeno, gre skozi moje filtre – mojo izobrazbo, mojo perspektivo, moje doživljanje, moje uvide itn. Čeprav smo si senzitivne osebe zelo različne, se v marsičem kar objavim, skriva tudi moja zgodba. Obenem se v teh vsebinah, ko so enkrat dane v javnost, v resnici sploh ne gre zame. Zaradi tega to, kar ustvarjamo na socialnih omrežjih, niso zgolj vsebine – to smo ljudje, to so naša življenja. To je tudi moje življenje. Ne želim še naprej sodelovati v razstavljanju, hkrati pa se ne želim nehati izražati in ozaveščati o senzitivnosti. Tukaj doživljam največjo razpetost.

Dopamin, osebna odgovornost in razmejitve

Skrbi me zasvojitvena potreba po dvigu dopamina, ki ga ljudje dosežemo na teh omrežjih. Skrbi me to, da se tega ne zavedamo in si ne vzamemo moči, ki je naša in jo zgolj slepo prepuščamo mašineriji in psihologiji, ki deluje v ozadju teh sistemov. Pasivno skrolanje, iskanje naslednjega šusa, primerjanje, iskanje resnice v drugih. Ne vem, če hočem, da so moje objave del tega. Ne vem, če hočem, da moje objave na tak način nekontrolirano spreminjajo kogarkoli.

Skrbi me, da mnogi velikokrat pričakujejo od strokovnjakov, da bodo vedno dostavili tisto, kar oni potrebujejo, strokovnjaki pa ne morejo znova in znova kreirati informacij za subjektivno izkušnjo vseh ljudi, ki jim sledijo. Pričakujejo, da jih bodo objave določenega ustvarjalca  vedno potrjevale.

Skrbi me, da se sploh ne izpostavi dejstva, da tudi strokovnjak živi svoje življenje in obstaja znotraj svojega sveta s svojimi kompleksnimi človeškimi izkušnjami, ki so popolnoma neodvisne od ljudi, ki ga spremljajo. Ne glede na strokovno podkovanost ni moja naloga, da prilagajam svoje poglede, principe, filozofijo, informacije, vsebino, pisanje in ustvarjanje na način, da bo ugajal preferencam ljudi, ki me spremljajo. Naša osebna odgovornost je, da ustvarimo lastno sito in da smo pozorni na to, kako se odzivamo ob vsebinah. Oseba, ki je odgovorna za to, da razločuje, kaj je okej zate, da ti priskrbi to, kar potrebuješ in iščeš – si ti. Tukaj me skrbi, da ljudje velikokrat ne prevzamemo odgovornosti za svoje življenje, kar je še posebej strašljivo.

Skrbijo me odprta vrata in slabe razmejitve. Zdi se, da konsenz tukaj skorajda ni več potreben, vse je odprto in brezplačna kvaliteta samoumevna. Čeprav svojega osebnega življenja ne kažem, imam včasih občutek, da sem z vsem, kar ustvarim, razstavni eksponat, sredstvo konzumiranja in znotraj tega čutim določeno mero razčlovečenosti, nenehne dostopnosti, upravičenosti. Ob tem se čedalje bolj sprašujem, koliko prostorov konzumiramo in v koliko teh prostorov dejansko dajemo nazaj? Ne zato, da nabijamo ego drug drugemu, ampak da s človekom na drugi strani ustvarimo stik, izkažemo podporo, prijaznost itn. Da smo človeški.

To ne pišem, da bi kogarkoli obsojala, tudi sama se drsam po istem ledu. Ampak ravno to me skrbi, da je ta led tanjši, kot bi si mislili.

Biti vse, kar smo

Večino leta sem se ukvarjala s tem, kako moram počakati, da stvar prvo predelam v sebi, da dozori, zato da se bo skladalo z mojim poklicem in izobrazbo. Kot da bi morala prvo poskrbeti za to, da bom primerna. Da sploh dobim dovoljenje in delim to, kar želim deliti ter da napišem to, kar želim napisati.

Močno sem verjela, da moram premagati vse svoje izzive, preden smem sploh pisati o njih in preden se smem izraziti in pokazati svetu. Da moram biti ekspert ali da moram vedeti več, kot vem na tej točki, zato da sploh lahko delim svoj glas, svoje razmišljanje, svoje ideje, svoje delo in nasploh sebe. Da moram biti »profesionalna«, če želim, da so moje besede vredne branja in če hočem zares delati dobro in pomagati. Da moram biti nadgrajena verzija sebe, če želim ponujati svoje storitve, promovirati svoje programe in opravljati delo, ki ga želim opravljati.

Imam določeno znanje in izkušnje, ki jih drugi nimajo. Imam določeno ekspertizo zaradi vsega, kar sem vložila v svoje izobraževanje in poklic. Ampak ne želim se delati, da sem nad problemi ljudmi, da jaz teh problemov nimam, da sem počelo višjega znanja, čustvene inteligence in zrelosti, da sem nek profesionalec, ki je tu samo za to, da pomaga drugim in mora zato biti in delovati na specifične načine. Nočem tega.

V zadnjem letu sem se počutila preveč izpostavljeno v prizadevanjih, da sledim svojemu srcu. Iskala sem trdna tla in zid, na katerega bi se lahko naslonila. Da bi se umaknila v kot prostora in stopila iz tega vrveža, v katerem se ne znajdem dobro. Iz gneče, v kateri ni pravega stika in v kateri se zdi, da prav osamljeno doživljam določene zadeve.

Mogoče je ravno to tisto, kar me na teh socialnih omrežjih še najbolj skrbi. Čeprav namreč senzitivnost že leta vidim kot svojo največjo moč, se zaradi svojega pogleda na socialna omrežja trenutnega doživljanja in te intenzitete po dolgem času ponovno sramujem. Kako se drugi tako fino znajdejo?

Ko sem začela ustvarjati, sem se prve pol leta tudi jaz fino znašla. Bila sem svobodna kot ptica s tistimi 20-200 sledilci. Veselja je bilo na pretek, čeprav je stvar šla tako zelo počasi, da sem se pogosto spraševala, zakaj drugim profilom tako dobro uspeva? Obenem sem tudi hvaležna, da gre precej počasi. Ne bi dobro prenesla nenadne rasti – mogoče uspe profil pridobiti celo 1000 sledilcev do marca, ko bo dve leti, od kar aktivno ustvarjam vsebine za soc. omrežja. 1000 ljudi, ki bodo prebrali nekaj o senzitivnosti. To je dobro, si prigovarjam.

Velikokrat se namreč sprašujem, v čem je težava, da gre stvar tako počasi. Mogoče se mnogi ravno zaradi mojega stila ne morejo poistovetiti s senzitivnostjo. To je ena od stvari, kjer čutim določeno mero odgovornosti in neuspeha. Je težava v meni? Sprašujem se tudi, ali sem komu nevede naredila krivico in želela bi si, da bi na instagramu bilo več profilov, ki bi naslavljali temo senzitivnosti, da bi lahko različni ljudje našli svoj jezik zanjo.

Najdejo se profili, ki niso primarno vezani na senzitivnost in dobijo na temo senzitivnosti bistveno več odziva kot povprečna objava na mojem profilu. Enigma, ki mi ni jasna in ki tudi zaskeli. Čeprav se skušam opozoriti na kvaliteto in globino lastnega dosega, me številke velikokrat zavedejo. Želim si, da jih ne bi bilo. Povzročajo mi stisko ne glede na to, kaj vse si pojasnjujem o delovanju možganov in dopaminskega sistema. Ni okej, da imam vsakič, ko se priklopim, občutek čustvenega in mentalnega mačka. Da se počutim poraženo in da čutim, da o tem ne smem govoriti, ker moje pisanje ne bo dovolj primerno, ker jaz ne bom dovolj, če ne bom pisala zgolj o stvareh, ki bodo pomagale drugim ljudem – medtem, ko je celota mojega življenja en velik človeški “ne vem”.

Čez to ne morem več. Niti čez mojo prirojeno potrebo po tem, da se želim samo-izražat, ne zaradi tega, kar bi rada bila videna in slišana (logično, tudi to je moja potreba) ampak ker tudi želim videti in slišati in ustvariti ovrednoten stik.

Čutim se premagano, ker ne znam na socialna omrežja gledati drugače in jih drugače doživljati. Ker ne morem čez sebe, da bi lahko sodelovala pri “druženju”. Želim si, da me moje močno doživljanje in razmišljanje o teh virtualnih prostorih ne bi držalo nazaj in da ne bi zamujal/a življenja, ki ga očitno vsi drugi živijo tako lahkotno in jim prinaša toliko priložnosti.

Želela sem se povezovati na pomenljive načine, čutim, da mi velikokrat ni uspevalo. Dobila sem občutek, da veliko dajem in da je precej nesorazmerno s tem, kar dobim nazaj. Tukaj bi rada poudarila, da ni nikogaršnja odgovornost, da me v čemerkoli potrjuje. Niti ne gre za potrjevanje, ampak gre v prvi vrsti za ustvarjanje – tudi ustvarjanje stika.

Hvaležna sem tistim, ki ste v tem profilu in v vsebinah, ki jih delim, našli vrednost, na podlagi tega vzpostavili stik z menoj in/ali celo delili moje vsebine naprej. To je eden od ciljev – ljudje morajo slišati o tej spregledani tematiki. Znanost je jasna, senzitivnost je “the real deal”.

80% mojega dela je neplačanega. Zavedam se, da še zdaleč nisem edina, da nas je veliko takih, kar pa ne pomeni, da si je zaradi množičnosti pojava okej razvrednotiti trud in prizadevanje. Veliko se nas trudi.

Da sem tukaj (in na socialnih omrežjih), je moja svobodna izbira. To pot sem izbrala, ker trenutno ne vidim druge oz. ker drugje nisem prišla zraven. Ustvarjam lahko pod svojimi pogoji in delim vsebino, ki je produkt mojih standardov. Hvaležna sem, da imam možnost, ker obstajajo platforme. Da imam možnost izobraževanja, ustvarjanja in da imam v prvi vrsti sploh željo po tem.

Čedalje bolj spoznavam, kako je senzitivnost narobe razumljena, kako je neprepoznana in kako je nekonvencionalno življenje marsikje še vedno tabu. Želela bi si, da bi se stvari odvijale hitreje. Toda ne mislim čakati na nikogar, niti na kakšnega priznanega slovenskega strokovnjaka, da se zjasni, da je senzitivnost legitimna lastnost nevrodiverzitete. Ob tem me sicer zaskrbi stanje v stroki – nerazumevanje senzitivnosti je lahko težava in iz prve roke vem, da svetovanje in terapija s senzitivnimi posamezniki deluje drugače, kot s tistimi, ki nimajo lastnosti visoke senzitivnosti. Veliko več je nebesednega in tankočutnega, zato je zelo pomembno, da se ljudem da čas in prostor, predvsem pa spodbudo za raziskovanje bogatega notranjega sveta in za razvijanje njihovega unikatnega jezika. Terapevti bi morali poznati in pri svojih klientih prepoznati to lastnost saj raziskave jasno kažejo, da je večji del vseh ljudi, ki gredo na terapijo, visoko senzitivnih. In visoko senzitivni ljudje imamo specifične izzive v današnjem svetu, ki se jih tudi rešuje na specifičen način.

Želim spremembo in dolgčas mi je ob dejstvu, ko se sprememba ne dogaja. V prvi fazi svojega ustvarjanja sem se vključila v določene mednarodne virtualne skupine, v potrebi po podpori. Ne štejem več, kolikokrat sem slišala od Američanov ali Kanadčanov, ali sem pripravljena prevesti svoje programe in vsebine v angleščino in začeti delati s tujci. Resno!? Ne vem, ali naj se zmrdujem ob izgovorjavi svoje angleščine ali se začnem ukvarjati s konceptom bega možganov. Mislim, kaj za vraga. Ob majhni številki ljudi, ki mi sledi, se mi poleg vsega ostalega to sliši prav absurdno. V resnici se počutim tako majhno in všeč mi je varnost nepomembnosti, ki jo ohranjam ob tem. V resnici ne želim voditi nobenega gibanja ali biti začetnik česarkoli.

Toda imam voljo po spremembi in očitno bi kakšen astrolog dejal, da je uran v moji astrološki karti v takšni poziciji, da mi upor sistemom in neodvisnost nista problem. Zato ostajam na poti. Tokrat se bolj plazim in na vsakem ovinku malo posedim. Prva faza korajžnega korakanja je za menoj in bom verjetno nekaj časa bolj mirovala, kot se drzno premikala.

Če ste z branjem prišli do te točke, izrekam en velik hvala, ker ste darovali del svojega prostega časa tem besedam. Ni mi samoumevno. Trenutno pa nimam strateških rešitev za izzive, o katerih pišem. Seveda ostajam na svoji spletni strani in bom vsebine ustvarjala še naprej. Kot že rečeno, ostajam tudi na instagramu, toda z večjimi razmejitvami. Če se odločim za odhod, bom pravočasno sporočila. Zavedam se, da določenim ljudem veliko pomeni, da ustvarjam tudi v teh prostorih (socialna omrežja) in to pismo je bilo napisano predvsem ob misli na vas. Zaradi konsenza v odnosu, ki se nevidno in oddaljeno plete med menoj in tistimi, ki radi spremljate to, kar ustvarim.

Sedaj, ko malo globlje diham, lahko rečem še to, da sem vas res vesela. Vesela, ker ste tukaj. Vesela, da lahko ob koncu dneva ustvarjam in to delim in se na oddaljen način povežem s tistimi, ki prebirate moje stavke (navadno slovnično predolge 😊). V osnovi sem visoko senzitivna oseba, a sem še toliko vsega drugega in rada bi pisala o marsičem, rada bi ustvarila marsikaj, predvsem pa bi to rada naredila čim bolj odkrito. Od tukaj naprej si želim predvsem deliti bolj osebno, kar pa pomeni, da bo marsikdo tudi odšel, ker je že dobil, kar je lahko dobil zase. Naj bodo te besede tudi konsenz temu slovesu. Mogoče ga ne potrebujete vi, ga pa jaz.

Za konec podam naslednjo misel, ki naj bo spodbuda še komu, ki je po srcu umetnik. Vsi smo v tem, vključno z menoj.

Nihče ne more izraziti tega, kar bi radi izrazili mi, in to na način, ki je lasten samo nam. Toda če mi ne vzamemo resno svojega ustvarjalnega procesa in življenja, ga tudi nihče drug ne bo. Ko si enkrat vzamemo čas in tudi prostor, da se izrazimo v polnosti, nam bo življenje prišlo naproti in pomagalo. Postali bomo kanal za navdihujoče poti samo-izražanja, ki si jih niti zamisliti nismo mogli. Ne pozabimo, naša oblika samo-izraza bo zrcalila to, kdo smo, na najgloblje možne načine. Nič drugega nas ne bo zadovoljilo bolj kot, da to izrazimo. Vzemimo sebe in svoje ustvarjalno življenje resno, vzemimo si čas za izražanje in bodimo disciplinirani, kolikor pač zmoremo. To je namreč edina pot, da razvijemo svoje unikatne darove in talente. Na to ob koncu nazdravljam – navdihu, našemu notranjemu svetu in ustvarjalnemu procesu – da bi nas zbližal in povzročil spremembo v svetu.

Maruška

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: